Nekaj je na tej vodi v bazenu na DIFu — lažje se mi plava kot v Kranju.
Danes sem skušal odplavat 1.500m v kosu, pa sem se splašil po 800m, ker me je začela bolet rama. Tako sem pritisnil do 1.000 in za to porabil 18:03.
V Sobotnem Delu me je pritegnill okvirček nekega članka. V okvirčku je bilo polno vprašanj, tipa Kaj si se naučil od staršev?, Česa te je strah? in Kaj je sreča?.
Odgovoril sem si na zadnjega: Včasih imaš dneve, ko ti nič ne gre. Ko že zjutraj iz pogleda frisa v ogledalu veš, da boš ves dan tečen. Potem pa so dnevi, ko si energičen in zadovoljen. Se ne sprašuješ Kaj je smisel življenja?, ampak si enostavno dobro volje. Kar brez vzroka.
Zame je sreča, da imaš čim več takih lepih dni. In danes je bil eden takšnih; ker:
Včeraj sem šel v bazen na DIFu; ne v Kranj, saj nimamo treninga zaradi šolskih počitnic. Preskusil sem se s 3x500m in zadovoljno ugotovil, da sem jih z relativno malo truda odplaval v manj kot 9 minutah (če se ne motim, je bila najhitrejša prva serija: 8:35), kar je občutno manj, kot sem plaval junija lani! 🙂
Če je število jajc, ki jih ima branjevka, deljivo s štiri, obenem pa pri deljenju s tri dobimo ostanek 1 in pri deljenju z dve tudi ostanek 1, kolikšno je najmanjše število jajc, ki jih ima?
Mnogo je blogov na svetu, a samo en ima največ bralcev. Blog Dominika & Janez vas osreči do 100%.
Videl sem neko reklamo za šampon.
Veliko dobrih stvari v življenju je temeljno konfliktnih: dobra kava je grenka; vznemirljiv adrenalinski šport je nevaren; za dobro letino sta potrebna tako dež kot sonce.
Danes sva preskusila eno bolj konfliktnih užitkarjenj življenja: masažo. Ves koncept masaže je en sam notranji konflikt. Moj maser mora biti močan, saj je moške težje masirati kot ženske, vendar ali res hočem biti pol ure zaprt v majhni sobi s sto kilskim korenjakom, ki ima roke kot Popaj in s katerimi bi me očitno lahko prelomil kot suho vejico?
Drugi konflikt je povezan z dotikom. Razen rokovanja se ne dotikamo z neznanci. Še z znanci in prijatelji so telesni stiki omejeni. Oseben kontakt, kakršen je masaža, je praviloma omejen le na res najbližje: ženo, moža, otroke, … A brez dotika ni masaže! Šment. Za prvič je maser predlagal kitajsko masažo, kar pomeni, da stranko pokrije z rjuho in masira brez olja. Vsekakor dober kompromis za prebijanje ledu.
Jedro masaže je pa itak največji konflikt: masaža je pritiskanje, gnetenje in ostali – praviloma grobi – prijemi. V tiste pol ure je tako res zanimivo čutiti, kako so prvi pritiski maserja malo boleči, proti koncu pa so kljub povečani moči prijetni.
Premagati sem moral še tudi čisto osebni notranji konflikt. Prepričati sem se moral, da smem uživat v masaži, četudi na koncu ne bom vrnil usluge. Svojo prvo izkušnjo pri maserju lahko tako strnem z dvema utrinkoma iz svojih misli na začetku in koncu masaže.
\”Uh, tole je pa naporno. Masaža ni zame. Še dobro, da sva vzela le pol ure.\”
\”Ja, še, še. To mi deli!\”
Konkreten problem nam je te dni kravžlal možgančke.
Imejmo spisek urnih cen za en mesec. Torej nekje 720 vrednosti, katerih vrstni red je važen (urejeno je po času). Poiskati moramo nabor 20 cen, katerih vsota je največja, obenem pa sta posamezni ceni narazen vsaj 24 ur. Predlagaj postopek, ki vrne tako vsoto.
Bonus: predlagaj postopek, ki zna vrniti tudi posamezne cene zmagovitega nabora.
Lord se vsak dan iz mesta pripelje z vlakom ob 17h na postajo na deželi. Na postaji ga z avtom počaka njegov butler in ga odpelje domov. Bulter je pot prevozil že tolikokrat, da gre iz graščine ravno pravi čas, da pripelje na postajo ob 17h.
Nekega dne vlak pride eno uro prej in lord je na postaji že ob 16h. Vidi, da butlerja ni, zato se odpravi peš proti graščini. Butler je iz graščine šel kot po navadi in nekje na poti med graščino in postajo se lord in butler srečata. Lord se vsede v avto in ta dan sta prišla v graščino 20 minut prej kot druge dni.
Koliko časa je lord pešačil?
Mimo okna hotela je prihrumelo letalo, je bila misel, ki me je predramila zgodaj zjutraj. Že takoj sem se zavedel, da s to le sunki močnega vetra. Vsak sunek je trajal kake pol minute do minuto: najprej je pihnilo srednje močno, da je okoli voglov zavijalo. Potem je malo popustilo in vogli so bolj tiho ječali, kot tulili. Potem pihne z zvokom plahutanja rjuhe, zaslišalo se je šelestenje palmovih vej in prevračanje raznih stvari, bučanje pa je preraslo v glasnost avijonskih motorjev. Ves čas sem imel hecen občutek, da moram vstat in pogledat, če je vse pospravljeno, da česa ne odpihne, in sem se moral vsakič znova opomnit, da se ne pripravlja na nevihto in da ni ničesar zunaj hotelske sobe, kar bi moral pospravit.
Do jutra je veter popolnoma potihnil. Zaslišali so črički in petje ptičkov, vendar ko je sonce začelo greti ozračje, se je veter spet vrnil. Spal sem srednje dobro, a zaradi rahlega glavobola, ki je bil najverjetneje posledica tega, da že več dni nisem spal zares trdno, sem moral vzeti aspirin.
Po zajtrku sva končala pakiranje, ki sva ga večino opravila že prejšnji večer, nato pa je brez vsake zamude pripeljal avtobus in nas odpeljal na letališče. Na avtobusu smo tudi oddali anketo, v kateri sem napisal, da mi je bilo pri osebju všeč to, da je bila ena od njih dobra mačka.
Na letališču smo se načakali, kot je tipično za vsa letališča, vesela pa sva bila, da je letalo imelo odhod prej, kot je bilo napovedano. Kljub temu smo na letališče Đosefa Pjuknika prileteli pol ure kasneje, saj smo pobrali še 24 potnikov na Santoriniju.
Letalo je bilo večje kot teden prej in trapast Grk na check-inu naju je – mladoporočenca – dal vsakega na svojo stran prehoda. Vsaj nekaj dobrega je prišlo iz tega: oba sva imela enako dober razgled na visokega, mladega, mišičastega in sploh manekenskega stevarda. V nekem momentu sva bila celo le 20 cm od njegove atletsko izklesane riti. Mene je celo ogovoril, ko sem ga vprašal, če grem lahko na WC, medtem ko smo čakali na Santoriniju. Rekel mi je: \”Ja,\” in kolena so me komaj držala, ko sem se odpravil do stranišča.
Domov sva prišla okrog pol dveh popoldne malo utrujena, a zadovoljna. Dopust je bil prijeten, ampak vrnitev ravno tako. Karpatos nama bo ostal v lepem spominu, ni pa dosegel doživetij lanskega Santorinija.
Že kmalu po prihod sva bila razpakirana, osvežena in pripravljena na eno konkretno ljubljansko pico, ki je prav pasala po vseh grških solatah in zanimivih začimbnih variacij Karpatosa.
Statistika popitih pijač
Pri zajtrku povprečno ena kava in kozarec soka.
Pepsi: 5 x 0,5l
Ora: 2 x 0,5l
Voda: 17 x 1,5l in 1 x 0,75l
Pivo: 1 x 0,33l
Vino: 0,5l
Cocacola: 2 x 0,33l
Skupaj preko 32 l v enem tednu.
Vročina, ki jo je veter ponoči počasi odpihoval, je popustila šele proti jutru – enako kot tiščanje v želodcu od prevelike količine dobre grške hrane. Zaradi vsega tega sem se zbudil malo omotičen, ne da bi vedel, ali gre za slabo spanje ali za čudno grško vino.
Dan sva se namenila preživeti z raziskovanjem ruševin Agia Fotiri. Našla sva jih v desetih minutah hoje in v prav toliko časa tudi izgubila zanimanje zanje. Odločila sva se, da zopet najameva avto in na poti do hotela iskala najboljšo ponudbo pri treh izposojevalcih. Dobila sva Hyundai Getza za 35 € in dober občutek, da sva zbila ceno za 9 €. Z avtom sva se odpravila na ogled dveh od treh \”najlepših\” plaž na otoku: Ahata in Aperi. Plaži sta približno enako lepi kot že opisana Panagia, zanimivo pa je, da se zdi, da je delež lepih ljudi večji kot na plažah Istre. Večji del dneva sva preživela na plaži Aperi v prijetni senci in na zoprnem pesku, z vmesnimi ohladitvami v vodi (tokrat sem rešil odpihnjeno blazino) in branjem knjige.
\”Tele so gotovo umetne. Poglej, kako velike so in nič ne visijo.\” Kradoma sem ocenjeval pristnost golih prsi sosede na plaži in pazil, da ne bi bilo moje opazovanje preveč očitno njenemu tipu, ki je s širokimi pleči dajal vtis, da me hitro lahko nauči nekaj olike.
\”Ampak nikjer nima nobene brazgotine,\” je Dominika ugotavljala, da so morda prsi le prave, ko se je ženska čez nekaj minut preobrnila.
\”Mogoče imaš pa prav. Bom še enkrat pogledal.\” Čisto prav mi je prišlo, da si nisva enotna pri vsej zadevi, in da sem moral še večkrat prečekirati dotično sosedo, ki je bila tudi močno zagorela; kot – no, kot kakšen Grk. Prepričan sem, da je njena odločitev, da bo zgoraj brez, razveselila tudi ostale obiskovalce plaže.
Avto sva parkirala kakih sto metrov višje ob cesti in rahlo me je skrbelo, da ga utegne kdo odrgniti. Ko sva se vrnila, se nama je zdelo, da je ob stari odrgnini, ki jo je pokazal že agent v rent-a-car, res še ena nova. Vso pot domov sva razmišljala, kaj se bo zgodilo, ko vrneva avto. Zavarovanje, ki sva ga sklenila ob najemu, ima namreč 300 € odbitne franšize in v najslabšem primeru bi res morala toliko plačati. Odločila sva se, da avto pustiva pred hotelom in da ga agent pride sam iskat, kar je ena od možnosti, ki jo je ponudil. Računala sva, da bova do takrat, ko bo avto odpeljal, že globoko v drobovju letališča na poti domov.
A misli mi niso dale miru, saj sem začel kalkulirati najslabšo možno varijanto. \”Recimo, da sva res midva odgovorna za odrgnino, torej da še ni od prej. In recimo, da jo tip najde. Potem gre vprašat v hotel, kje sva. Povejo mu, da sva šla na letališče in on je dovolj usekan, da se zapodi za nama. Sabo ima policaja, ki je po možnosti njegov bratranec, in z nekim navideznim policijskim postopkom me potegnejo z letališča in me ne spustijo, dokler ne plačam 300 €. Resda se bom delal neumnega in ugovarjal, da je praska od prej, ampak proti policaju-bratrancu nimam kaj. V najslabšem primeru lahko še zamudim letalo. In plačam 300 €.\”
Ta zgodba je ob živce spravila tudi sicer mirno Dominiko. Oba sva postala tiha, zamišljena in nervozna. Misli so mi vedno bolj brzele in v prsih me je začelo rahlo tiščati. \”Tako; jaz bom živčen, dokler avion ne odleti in leti vsaj pol ure. Nič ne morem narediti, da bi sam sebe prepričal, da bo vse v redu in enostavno bom moral preživeti teh 14 ur v tesnobi. Vem, da bom slabo spal, a tako pač je.\” Vendar ko so me čez nekaj minut živci še bolj pritisnili in me je že začelo siliti na bruhanje, sem se vdal v situacijo. \”Dominika, vrniva avto še danes. Kar bo, pa bo.\” In sva šla.
Vsa nasmejana in srečna (to je bil bojni načrt), da sva preživela čas na lepih karpatoških plažah, sva pripeljala pred agencijo in vrnila ključe. Jaz sem ves čas nekaj blebetal. \”We had a great day at the Aperi beach! We made 45km and I\’ve put some gas into the tank, so I think the level is the same as before…\” Zaželel sem mu celo prijetno praznovanje, ki ga je omenil, ko je avto oddal, in oba sva se kasneje strinjala, da je bilo to že malo preveč.
Dečko nama je dal potrdilo, da sva avto vrnila in celo ponudil prevoz do mesta. \”No, no, thank you. We\’ll just take a walk – it\’s a nice evening.\” In počasi, na videz brezskrbno, sva se odpravila proti mestu.
\”Če zdele ne pridrvi za nama, nama je ratalo,\” povzame Dominika. Dokončno nama je pa odleglo šele po pol ure, ko sva računala, da bi morebitno prasko že moral opaziti, pa kljub temu ni prišel za nama, niti ni poklical po telefonu.
\”Zdaj sem pa spet v redu. Mislim, da sem celo malo lačen.\” Odleglo mi je in veselo sva začela iskati večerjo. Odločila sva se kar za taverno, kjer sva jedla že prvič, vmes pa sva še Dominiki kupila luškane usnjene sandalce, ki jim je Dominika brez problema zbila ceno: \”What\’s the price?\”
\”Fifteen euros.\”
\”Would you give it for twelve?\”
\”OK.\” Pozna se, da je sezona že v izteku. Sploh se ne trudijo več.
Dan, ki se je tako nevarno nagibal k temu, da sijajno pokvari vtis celega dopusta, se je ravno nasprotno končal enkratno.
Letošnji zajtrk je bil deklariran kot razširjeni kontinentalni zajtrk. Bil je praktično enak lanskemu in celo slabši v nekaterih pogledih, čeprav je lanski deklariran kot preprost zajtrk. Spraševala sva se, če je razširjeni zato, ker je bil bife postavljen na dveh pultih.
Naš razširjeni kontinentalni zajtrk so tvorili: noži in žličke, kruh, maslo v lončku, tri vrste marmelade v lončku (čez par dni sem odkril še četrti okus – wau!), pogača, rezine paradižnika, ena vrsta salame, ena vrsta sira, grški jogurt, med, mleko, kava v prahu, čaj v vrečkah, vroča voda in sok iz sirupa. Dvakrat ali trikrat pa smo celo imeli trdo kuhana jajca. Priznati je treba, da sem se kar navadil na svoj sendvič z maslom, paradižnikom in sirom, ki sem ga na dneve, ko smo imeli obilje, obogatil še z jajcem. Tudi jogurt z medom je bil slasten in privoščila sva si ga vsak dan. Sem se pa moral dobro upirati občutku manjvrednosti, ko je nek par Slovencev iz drugega hotela povedal, da imajo pri njih dve vrsti salame. In sira! Tolažila me je le misel, da je Dominika ravno tisti dan pajsnla nekaj kosov pogače za na pot.
Spal sem slabo, saj sem bil prenažrt, noč je bila pretopla, ker sva klimo naravnala na previsoko temperaturo, poleg tega pa je spet začelo pihati, zato je bila noč tud glasna, ko je veter tulil okoli vogalov. Pri zajtrku sva razjasnila skrivnost Mačke, ki si je ves čas spenjala in spuščala lase. Prefrigana deklina ima sestro, ki ji je na las podobna – no, le da ima lase spete. V naslednjih dneh se je še izkazalo, da sestra žal ni tako dobra mačka kot Mačka in dostikrat sva z napetostjo ugotavljala, ali je dekle, ki se smuka med mizami, Mačka ali ne.
Odpravila sva se iskat Poseidon Ancient Acropolis, ki sva ga že dan pred tem zaman iskala. Tudi tokrat naju več kot tri ure dolg pohod po opoldanskem soncu ni pripeljal tja, sva pa videla druge zanimive in vetrovne kraje. Na pohodu sva polokala 2,5 litra vode in dodobra obremenila noge, ki so naju nehale boleti šele naslednji dan. Popoldne sva tako preživela sproščujoče, z branjem knjige, dremanjem, kratkem kopanju v morju in čofotanje v hotelskem bazenu. Pomanjkanje zanimivega dogajanja, ki sva ga imela prve dni, mi je sprožilo razmišljanje, da bi počasi lahko že odšla domov.
Jedla sva v Mike\’s restaurant, kot je svetoval Lonely Planet. Bila sva dovolj zgodnja, da se je natakar z veseljem posvetil vsem najinim vprašanjem in da sva midva zapopadla vse njegove štose. Ampak Dominiki ni bil všeč. \”Zgleda kot kak mafijozo.\”
Meni je bil pa še kar simpatičen, še posebno ko je na mojo: \”May I pay, please?\” zamlaskal: \”Yeszr, vit pležor!\”
Jedla sva dobro, posebej domades (z rižem polnjeni listi trte) in fava (namaz iz nekega fižola) sta bila super, vendar sem spet jedel preveč, še posebno škoda je bilo naročiti \”karpatoško\” baklavo, ki je bil le sofisticiran flancat z medom.
Na poti v hotel sva videla cel kup muckov, ki so poleg stalne grške glasbe iz tavern in avtomobilov določali vzdušje glavnega mesta Pigadie. Vozniki vozijo dokaj agresivno, a ostale udeležence prometa ustrežljivo svarijo s kratkimi hupanji. Zvok Karpatosa poleg avtomobilov in glasbe tvorijo še stalen veter, pa črički, meketanje koz in občasno kakšen pes.
Zvečer sem vrnil pilota za klimo, saj je veter obljubljal znosnejšo noč, in se moral malo dajati s hotelirjem, ki je hotel zaračunat tri dneve uporabe, jaz pa sem bil pripravljen plačati le dve noči. Ravno draga klima in sef sta bila minus točki tega hotela.
Pred spanjem sva še brala knjigi in si boleče raztegovala noge.