Vstanem dve minuti pred budilko, se stuširam, oblečem, pograbim torbo, ki sem si jo pripravil prejšnji dan, se poslovim od Dominike in dvajset čez pet oddidem na avtobusno postajo. Sonce še ni vzšlo in v kratki majici in kratkih hlačah mi je malce hladno. S slamnatim klobukom dokončno zaokrožim svojo podobo človeka, ki nekako ne […]
Ostane le kolo (petek) Kapljice iz megle tega, kot se zjutraj kaže, jesenskega in ne avgustovskega petka me nežno zbadajo v obraz. A kljub temu zelo uživam v vožnji s kolesom na poti v službo. Kolo mi je tako domače, počutim se, kot da je te pol ure samo moje, samo zame. Z glasbo v […]