Dominika & Janez

Akustika ulice med bloki je tako dobra, da iz postelje slišiva pogovor spodaj. Ponavadi gre za mlade ljudi, ki se poslavljajo po lepem večeru. Včasih se sliši tudi kakšno pijansko odkrivanje smisla življenja ali godrnjanje nad katerokoli težavo že.

Sinoči pa je bilo v glasovih čutiti napetost in nujo. Nekaj ni bilo čisto prav. Govorjenje je bilo glasno in odsekano. Slišala sva odlomke:
\”To stanovanje je prazno, ne moremo skozi.\” in
\”Preplezat je treba ograjo, 2 metra in pol!\”
Šla sva pogledat skozi okno in spodaj je bilo nekaj policijskih avtomobilov ter rešilec. Pomislil sem, da gre morda za starega soseda, ki potrebuje pomoč. Potem je bilo slišati:
\”Živ je! Živ je!\”, kasneje tudi:
\”Vonj po alkoholu, ni poškodbe glave, …\”
Spraševal sem se, ali se je kdo zavlekel na atrij praznega stanovanja, se preveč napil, zdaj ga pa oskrbujejo.

Bolj sem se nagnil čez okno in skoraj pod mano je bila skupina ljudi, ki je pripravljala nekoga na nosilih. Niso hiteli, bili so usklajeni in učinkoviti. To počno vsak dan. Na oknih se je nabralo še več zvedavih glav in policaji so začeli svoje svetilke usmerjati gor k nam.
\”Poznate to punco? Kostanjeve kratke lase ima. Kdo stanuje nad vami?\” so spraševali soseda na desni. Pa še:
\”Okno nad vašim stanovanjem je odprto.\”

Po nekaj zmede je soseda na desni prepoznala dekle iz 7. nadstropja, ki je zdaj ležalo dobrih 16 metrov pod svojim oknom. V tistem trenutku sem se spomnil, da sem pred pol ure ob ščetkanju zob zaslišal trušč iz sobe. Slišalo se je kot pladenj s kockami, ki je padel po tleh. Zvok je bil obema nenavaden, vendar se nisva dosti ukvarjala z njim. Vendar ko sem povezal dogajanje pod oknom in zvok izpred pol ure, me je groza odbila od okna. Uboga punca je padla iz 7. nadstropja! V glavi so mi pobliskavale slike padajočega telesa le dva metra od najinega okna. V prsih me je tiščalo, težilo me je \”Zakaj in kako?\”. Je bila nesrečna in padec ni bil nesreča? Je bila opita in se je prevrnila skozi okno — kako ti to uspe? V vsakem primeru ena sama groza.

Policaji spodaj so izvedeli, da so njeni starši doma in pozvonili so po domofonu:
\”Dober večer. Ste doma? Počakajte, prišli bomo gor.\”
Pomislil sem, kakšno tesnobo bodo morali zdaj doživeti. Dekle so že odpeljali z rešilcem, oni pa šele uro po nesreči od policaja izvejo grozno novico.

Vsemu navkljum sem se relativno hitro pomiril in nisem potrebal dolgo, da sem zaspal. Zadnja vprašanja, ki so se mi sprehajala po mislih, so bila, zakaj se me je bližina dogodka tako zelo dotaknila, čeprav sem punco prvič videl. Kaj je razlika med tem dogodkom in poročili na TV o še eni nesreči in še novih tisoč mrtvih ali ranjenih? Predvsem pa — zakaj in kako?

Naslednje jutro sva videla, da je grmovje spodaj čisto polomljeno. Edini atrij daleč naokoli, ki ima tako gosto grmovje.

Upam, da je s punco kratkih kostanjevih las vse v redu.