Dominika & Janez

Strežejo mafijci

By Janez on August 27th, 2008

Letošnji zajtrk je bil deklariran kot razširjeni kontinentalni zajtrk. Bil je praktično enak lanskemu in celo slabši v nekaterih pogledih, čeprav je lanski deklariran kot preprost zajtrk. Spraševala sva se, če je razširjeni zato, ker je bil bife postavljen na dveh pultih.
Naš razširjeni kontinentalni zajtrk so tvorili: noži in žličke, kruh, maslo v lončku, tri vrste marmelade v lončku (čez par dni sem odkril še četrti okus – wau!), pogača, rezine paradižnika, ena vrsta salame, ena vrsta sira, grški jogurt, med, mleko, kava v prahu, čaj v vrečkah, vroča voda in sok iz sirupa. Dvakrat ali trikrat pa smo celo imeli trdo kuhana jajca. Priznati je treba, da sem se kar navadil na svoj sendvič z maslom, paradižnikom in sirom, ki sem ga na dneve, ko smo imeli obilje, obogatil še z jajcem. Tudi jogurt z medom je bil slasten in privoščila sva si ga vsak dan. Sem se pa moral dobro upirati občutku manjvrednosti, ko je nek par Slovencev iz drugega hotela povedal, da imajo pri njih dve vrsti salame. In sira! Tolažila me je le misel, da je Dominika ravno tisti dan pajsnla nekaj kosov pogače za na pot.

Spal sem slabo, saj sem bil prenažrt, noč je bila pretopla, ker sva klimo naravnala na previsoko temperaturo, poleg tega pa je spet začelo pihati, zato je bila noč tud glasna, ko je veter tulil okoli vogalov. Pri zajtrku sva razjasnila skrivnost Mačke, ki si je ves čas spenjala in spuščala lase. Prefrigana deklina ima sestro, ki ji je na las podobna – no, le da ima lase spete. V naslednjih dneh se je še izkazalo, da sestra žal ni tako dobra mačka kot Mačka in dostikrat sva z napetostjo ugotavljala, ali je dekle, ki se smuka med mizami, Mačka ali ne.

Odpravila sva se iskat Poseidon Ancient Acropolis, ki sva ga že dan pred tem zaman iskala. Tudi tokrat naju več kot tri ure dolg pohod po opoldanskem soncu ni pripeljal tja, sva pa videla druge zanimive in vetrovne kraje. Na pohodu sva polokala 2,5 litra vode in dodobra obremenila noge, ki so naju nehale boleti šele naslednji dan. Popoldne sva tako preživela sproščujoče, z branjem knjige, dremanjem, kratkem kopanju v morju in čofotanje v hotelskem bazenu. Pomanjkanje zanimivega dogajanja, ki sva ga imela prve dni, mi je sprožilo razmišljanje, da bi počasi lahko že odšla domov.

Jedla sva v Mike\’s restaurant, kot je svetoval Lonely Planet. Bila sva dovolj zgodnja, da se je natakar z veseljem posvetil vsem najinim vprašanjem in da sva midva zapopadla vse njegove štose. Ampak Dominiki ni bil všeč. \”Zgleda kot kak mafijozo.\”
Meni je bil pa še kar simpatičen, še posebno ko je na mojo: \”May I pay, please?\” zamlaskal: \”Yeszr, vit pležor!\”
Jedla sva dobro, posebej domades (z rižem polnjeni listi trte) in fava (namaz iz nekega fižola) sta bila super, vendar sem spet jedel preveč, še posebno škoda je bilo naročiti \”karpatoško\” baklavo, ki je bil le sofisticiran flancat z medom.

Na poti v hotel sva videla cel kup muckov, ki so poleg stalne grške glasbe iz tavern in avtomobilov določali vzdušje glavnega mesta Pigadie. Vozniki vozijo dokaj agresivno, a ostale udeležence prometa ustrežljivo svarijo s kratkimi hupanji. Zvok Karpatosa poleg avtomobilov in glasbe tvorijo še stalen veter, pa črički, meketanje koz in občasno kakšen pes.

Zvečer sem vrnil pilota za klimo, saj je veter obljubljal znosnejšo noč, in se moral malo dajati s hotelirjem, ki je hotel zaračunat tri dneve uporabe, jaz pa sem bil pripravljen plačati le dve noči. Ravno draga klima in sef sta bila minus točki tega hotela.

Pred spanjem sva še brala knjigi in si boleče raztegovala noge.