Strežejo mafijci

Letošnji zajtrk je bil deklariran kot razširjeni kontinentalni zajtrk. Bil je praktično enak lanskemu in celo slabši v nekaterih pogledih, čeprav je lanski deklariran kot preprost zajtrk. Spraševala sva se, če je razširjeni zato, ker je bil bife postavljen na dveh pultih.
Naš razširjeni kontinentalni zajtrk so tvorili: noži in žličke, kruh, maslo v lončku, tri vrste marmelade v lončku (čez par dni sem odkril še četrti okus – wau!), pogača, rezine paradižnika, ena vrsta salame, ena vrsta sira, grški jogurt, med, mleko, kava v prahu, čaj v vrečkah, vroča voda in sok iz sirupa. Dvakrat ali trikrat pa smo celo imeli trdo kuhana jajca. Priznati je treba, da sem se kar navadil na svoj sendvič z maslom, paradižnikom in sirom, ki sem ga na dneve, ko smo imeli obilje, obogatil še z jajcem. Tudi jogurt z medom je bil slasten in privoščila sva si ga vsak dan. Sem se pa moral dobro upirati občutku manjvrednosti, ko je nek par Slovencev iz drugega hotela povedal, da imajo pri njih dve vrsti salame. In sira! Tolažila me je le misel, da je Dominika ravno tisti dan pajsnla nekaj kosov pogače za na pot.

Spal sem slabo, saj sem bil prenažrt, noč je bila pretopla, ker sva klimo naravnala na previsoko temperaturo, poleg tega pa je spet začelo pihati, zato je bila noč tud glasna, ko je veter tulil okoli vogalov. Pri zajtrku sva razjasnila skrivnost Mačke, ki si je ves čas spenjala in spuščala lase. Prefrigana deklina ima sestro, ki ji je na las podobna – no, le da ima lase spete. V naslednjih dneh se je še izkazalo, da sestra žal ni tako dobra mačka kot Mačka in dostikrat sva z napetostjo ugotavljala, ali je dekle, ki se smuka med mizami, Mačka ali ne.

\"ZanimivaOdpravila sva se iskat Poseidon Ancient Acropolis, ki sva ga že dan pred tem zaman iskala. Tudi tokrat naju več kot tri ure dolg pohod po opoldanskem soncu ni pripeljal tja, sva pa videla druge zanimive in vetrovne kraje. Na pohodu sva polokala 2,5 litra vode in dodobra obremenila noge, ki so naju nehale boleti šele naslednji dan. Popoldne sva tako preživela sproščujoče, z branjem knjige, dremanjem, kratkem kopanju v morju in čofotanje v hotelskem bazenu. Pomanjkanje zanimivega dogajanja, ki sva ga imela prve dni, mi je sprožilo razmišljanje, da bi počasi lahko že odšla domov.

Jedla sva v Mike\’s restaurant, kot je svetoval Lonely Planet. Bila sva dovolj zgodnja, da se je natakar z veseljem posvetil vsem najinim vprašanjem in da sva midva zapopadla vse njegove štose. Ampak Dominiki ni bil všeč. \”Zgleda kot kak mafijozo.\”
Meni je bil pa še kar simpatičen, še posebno ko je na mojo: \”May I pay, please?\” zamlaskal: \”Yeszr, vit pležor!\”
Jedla sva dobro, posebej domades (z rižem polnjeni listi trte) in fava (namaz iz nekega fižola) sta bila super, vendar sem spet jedel preveč, še posebno škoda je bilo naročiti \”karpatoško\” baklavo, ki je bil le sofisticiran flancat z medom.

\"DSC00626\"Na poti v hotel sva videla cel kup muckov, ki so poleg stalne grške glasbe iz tavern in avtomobilov določali vzdušje glavnega mesta Pigadie. Vozniki vozijo dokaj agresivno, a ostale udeležence prometa ustrežljivo svarijo s kratkimi hupanji. Zvok Karpatosa poleg avtomobilov in glasbe tvorijo še stalen veter, pa črički, meketanje koz in občasno kakšen pes.

Zvečer sem vrnil pilota za klimo, saj je veter obljubljal znosnejšo noč, in se moral malo dajati s hotelirjem, ki je hotel zaračunat tri dneve uporabe, jaz pa sem bil pripravljen plačati le dve noči. Ravno draga klima in sef sta bila minus točki tega hotela.

Pred spanjem sva še brala knjigi in si boleče raztegovala noge.

Vodovoda

\”Food good,\” je zasopla Big Mama. Potreboval sem trenutek ali dva, da sem sklenil, da me sprašuje, ali sva zadovoljna z večerjo, ne pa da si je zamomljala \”dober tek\”, preden se loti naju.
Hotel sem že reči: \”Actually, no. The appetizer – chopped garlic in olive oil – was the cheapest and most unimaginative appetizer I have seen on Karpathos. The pasta in makarounes was too thick and the rice in the stuffed tomatoes was overcooked. I don\’t know about the humus, I guess it was ok, but what do I know – I ate it for the first time.\” Vendar sem se premislil, ker sem se je malce bal. Končno je bila široka toliko kot najina miza. Zato sem zamomljal generično pohvalo in upal, da bo kmalu zgubila zanimanje za naju. Preden je odšla, je še potrepljala mojo denarnico, ki sem jo pripravil na rob mize, in ki je precej debela, saj nosim poleg denarja v njej še cel kup drobnarij. Ob tem je Dominiko ošinila s pogledom, ki je govoril: \”Najlepši res ni, je pa bogat – bravo, punca,\” nato pa se je končno pobrala.
Dominiki je bilo enako nelagodno kot meni. \”Tukile so čudni.\”
\”Že, ampak na zanimiv način. Natakar je že simpatičen, tako je čuden,\” sem pohvalil moža, ki je na mojo: \”May I pay,\” prijetno zategnil: \”Yeeeees, of course,\” s temnim in raskavim glasom, ki je bil pravi kontrast njegovi drobni postavi, kratkim blond lasem in svetlim dlakam na sicer razbrazdanem obrazu. No, ja, včasih se odločiva za večerjo v dobri taverni, včasih pa zgrešiva. Tokrat sem se povrh vsega še preveč najedel in spil preveč vode. Noč je bila tako poleg vročine težka tudi zaradi tiščanja v želodcu do jutra.

\”Dominika.\” Na glas sem razmišljal pod tušem. \”Ali je voda iz vodovoda – vodovoda?\”
\”Ti s\’ pr\’tegn\’en, a veš to?\”. To je njena standardna pohvala za mojo iznajdljivo domišljijo.
\"IMG_4574\"Kakorkoli že, vodovoda je rahlo slana, verjetno jo pridobivajo z razsoljevanjem morja. In tega sva se danes dodobra nagledala. Odločila sva se namreč za počivalni dan, ki sva ga prebila na ležalnikih pod senčnikom za 6 €. Poležavala sva, dremala, brala, plavala (rešil sem odpihnjeno žogo in s tem opral svojo čast, ko sem lani razočaral neko Italijanko s propadlim poskusom reševanja njene žoge), zgradila grad iz mivke (ki ga je čez eno uro že odnesla voda) in čistila mivko izmed prstov na nogah. Bilo je vroče in valovi, ki so na obalo pljuskali malo postrani, so hrumeli, kot bi mimo pridrvel avto.

Za kosilo sva si privoščila raznoliko prehrano: dve različni konzervi fižola in Pepsi iz lokalne trgovine. Zajtrk pa je bil tudi zanimiv, saj sem ta dan namreč odkril, da nimajo le enega okusa marmelade v 10g lončkih, ampak kar tri! Ahhh, obilje izbire bi me skoraj pobralo.
Z opravljanjem sva tudi imela delo. Privoščila sva si gostji, ki sva ju označila za lezbijki. Šlo je za eno tečno žensko (najbrž je imela vlogo moža) in eno zadržano (to bo žena). Ta tečna nam je verjetno priskrbela trdo kuhana jajca, ker je dan prej težila Mački zanje. Ko sem si lupil svojega jajčka, sem se spraševal, kaj pomeni (če sploh kaj), da si lezbijka želi jajca.

Neuspešno kloniranje

\"DSC00486\"Zajtrk je bil vsak dan na Karpatosu prijeten čas. Ni še bilo vroče, načrtovala sva dan pred sabo, opravljala druge goste in jasno žrla, kot da ni jutrišnjega dneva. Ta dan sva morala z zajtrkom začeti že zelo zgodaj, ker nas naj bi prišel iskat avtobus ob 7:45, s katerim bi se odpeljali v pristanišče na ladjico za Diafani. Zato sva morala vstati že ob 6:50, jasno pa je, da je imel avtobus 20 minutno zamudo. Itak.
Na tokratnem zajtrku sva se spraševala, ali je z nama kot zakoncema kaj narobe. Opazovala sva namreč par, pri katerem je pogovor potekal približno takole.
\”Boš sok?\”
\”Ja, prosim. Boš danes jedla sir?\”
\”Ne, hvala. Kaj pa kavo, boš?\”
\”Ne. Jaz bom vzel paradižnik, ga še zate?\”
\”M-hm.\”
Tisto jutro sem si kavo sladkal precej manj kot druge dni.

\"DSC00533\"Diafani naj bi bilo drugo največje naselje na otoku, a meni je zgledal kot ljubek grozd hiš okrog majhnega pristanišča. Večina turistov ga itak obišče le zato, ker je na poti do vasi Olimpos, do kamor vozita dva avtobusa. Značilno za vožnjo tja je, da se na tri četrt poti avtobus ustavi, spusti ven trop turistov, ki veselo fotka Olimpos v daljavi. Pri srcu mi je bilo tako toplo, ko sem se s svojim fotoaparatom ubogljivo pridružil temu obredu.

\"DSC00611\"Olimpos najlepše okarakterizira \”tipična hiša v Olimpu\”. To je slikovita in bogata izba, v katero stlačijo turiste, in jim pokažejo lepe vezenine ter krožnike na steni. Kar je praznega prostora, zapolnijo slike družinskih članov. Sredi te časovne kapsule pa stoji – plazemski televizor! Vpliv modernega sveta v vasico, ki je že stoletja odrezana od sveta. In točno tak občutek dobi človek, ko se sprehaja po lepih ozkih uličicah med hišicami, nanizanimi na gorskem grebenu. Ti ljudje živijo svoje staro življenje, ker turisti to pričakujejo od njih. \"DSC00601\"Morda je ta sodba sicer preostra, a očitno je, da vasica težko ponudi kaj drugega kot sliko starodavne tradicije. Že na začetku vasi te pričaka igranje na tradicionalno glasbilo, ženske v tipični noši in stojnice z rutami, ogrlicami in posodami. Kakorkoli že, tradicionalni makarounes (testenine s čebulo), ki sva jih jedla v taverni poleg tradicionalnega mlina na veter, so bili izvrstni.

Pot domov je bila naporna. Iz Olimposa z avtobusom po ovinkih, enourno čakanje na ladjico, dobra ura vožnje z ladjico in še avtobus do hotela. Vsa pocasta od pota in poti sva si želela le še hitro pod tuš in malo podremat. Bolj iz radovednosti kot nuje pa sem v umivalniku opral svoje nogavice. Kar uspešno, se moram pohvalit!

Vročina je bila še bolj lepljiva kot prejšnji večer in odločila sva se, da si privoščiva daljinec za klimo za tistih 6 € na dan. Bila je dobra odločitev. Preden sem zaspal, sem se z dlančnikom trudil, da bi kloniral daljinca, a žal neuspešno.

Need4Speed

Večer je obstal. Veter, ki je tako značilen za Karpatos, je nehal pihati in ozračje je napolnila vročina, sopara in vonj po scanju. Nepremično sem stal v samih gatah na balkonu hotelske sobe in se lepljivo potil. Razmišljal sem, ali se lahko usedem na plastičen stol na balkonu, a sem se zbal, da se bom prilepil nanj. Nisem se zavedal, da je to uvod v noč nemirnega spanca, v kateri bova tudi prvič morala poseči po Raidu, saj je odsotnost vetra privabila komarje.
Kot običajno sva dan začela z zajtrkom v hotelu. Sva pa prvič opazila receptorko/natakarico, ki sva jo pri sebi poimenovala Mačka, deloma zato ker je bila res dobra bejba, deloma pa zato, ker nisva vedela, kako ji je ime in ali bi ga končno znala izgovoriti. Zanimivo pri njej je bilo tudi to, da je stalno menjavala frizuro: nekaj časa je imela svoje lepe dolge kodraste lase spuščene, že čez pet minut pa jih je imela spete v čop.

\"DSC00374\"Z avtom, ki sva ga dobila še za en dan, sva se odpravila na krožno potovanje po otoku. Videla sva nekaj vetrnih elektrarn v daljavi; razvaline, ki so jih na novo poselile ovce; in doživela dualnost otoka, ko sva drugi del poti opravila skozi bogat borov gozd.
\"IMG_4490\"Kosila sva na pol poti, v Lefkosu. Naučila sva se, da ne smeva v taverno, kjer nikjer ni napisanih cen. Svoje kosilo sva namreč gotovo preplačala za nekaj evrov. Vsaj baklava je bila zelo dobra – še Dominika jo je jedla.
\"IMG_4499\"Vračala sva se po poti, ki se vije po licu gorskega grebena. Počutil sem se, kot da sem se znašel v računalniški dirkačini, saj je cesta nenaravno zavijala levo in desno, gor in dol. Skrenila sva na kopanje na eno izmed treh najlepših plaž (sodeč po katalogu Kompasa) Kyra Panagia, ki ji je treba priznati, da je res zanimiva. Ozek zaliv z vseh strani zapirajo visoke skale, kristalno čista voda pa se razliva po svetlem produ.
Porabila sva vse gorivo, ki sva ga prejšnji dan preveč natočila, in avto sva vrnila vesela, da nisva denarja metala stran. Spet sem postal lačen in poiskala sva malico za mene: v pekarni sem naročil nekakšen burek s sirom feta, ki sem ga poplaknil s pivom.

Olivno olje

\"DSC00295\"Starec se je hudomušno smejal in z žarom v očeh povedal enega svojih najljubših stavkov v brezplačni predstavitvi muzeja: \”Drink olive oil today and come to me tonight.\” Ni ga zmotilo, da je moral star karpatski pregovor ponoviti, ker ga prvič nista razumela. Veselje, ki ga je imel z žgečkljivo idejo, da so Grki v svojem olivnem olju imeli viagro že stoletja pred modro tabletko, je bilo skoraj več vredno od same vsebine. Pred tem je olivno olje pohvalil tudi kot rešitev pred lakoto. Menda so Karpatčani v času pomanjkanja obilno zabelili zelenjavo z olivnim oljem in tako ostali zdravi in močni.
Te in druge drobce iz življenja Karpatčanov je starec radodarno delil v majhnem muzeju v mestecu Menetes. Govoril je o močnih vezeh med ljudmi, ki so trdo delali v hribih. Razložil je, kako so naredili kruh. Poudaril je pomen sonca, ki se kot motiv pojavi v vezeninah, mozaikih in pletenih košarah. S ponosom je pokazal fotografije porok svojih otrok in opisal, kako mora oče zgraditi hišo za svojo hčerko, in da k hiši pride ženin, ne nevesta. Čeprav je te zgodbe gotovo govoril že večkrat, je bil srečen, da sva ga poslušala celo uro in pol, nama pa je njegovo pripovedovanje oživilo sicer brezizrazne predmete v muzeju.
Menetes ima največ karakterja od vseh naselij, ki sva jih videla na otoku. Ni bilo čutiti, da ljudje \”igrajo\” svoja življenja za turiste. Dvorišče velike cerkve je bilo okrašeno za bližajočo se poroko in iz bližnje kuhinje je prijetno dišalo po začimbi, ki je nisva znala imenovati. Kosilo sva si privoščila v majhni taverni, ki je imela enako dušo kot Menetes. Za eno mizo so sedeli starci in modrovali, za drugo sta dva Grka igrala neko igro. Okrog so se potikali otroci in bila sva skoraj edina turista.

\"IMG_4429\"Z avtom, ki sva ga res dobila zjutraj, kot je bilo obljubljeno, sva pred obiskom Menetesa že poiskala edini skriti zaklad Geocache na otoku. Ob tem sva videla suho prašno pokrajino, v kateri uspeva nizko grmičevje ter iglavci in se pasejo koze ali ovce. Obiskala sva par bleščeče belih cerkvic ali kapelic, do katerih vodijo belo obrobljene stopnice. Ob koncu dneva pa sva poiskala svoje mesto na eni bolj hvaljenih plaž Ammoopiju. Prevzela naju je kristalna voda, droban prod in čudne zelene ribe.
\"IMG_4464\"Najem avtomobila pa le ni bil tako gladek. Čeprav sta ga rezervirala za dva dni, nama je agent mogel avto dati le za en dan. Preden sva ga vrnila, sva morala dotočiti toliko goriva, kot sva ga porabila. In ker se kazalec ni premaknil, ko sva dotočila prvih pet litrov, sva jih natočila še pet. Vendar se je kazalec nato le zbudil in pokazal, da sva natočila vsaj trikrat preveč. Tako sva bila zelo vesela, ko nama je agent ob vračanju avtomobila povedal, da vseeno lahko odda avto za dva dneva, saj sicer preveč natočenega bencina ne bi dobila poplačanega. Večer se je tako končal veselo in pred spanjem sva se umirila še z branjem romana.

Naval pameti

Glas pilota v potniški kabini letala je bil nenavadno razumljiv: \”Letimo na 11.300 metrih s skoraj 900 km/h, temperatura zraka je minus 44 stopinj Celzija. Z Ljubljanskega letališča smo leteli mimo Zagreba, Niša in Sofije, pred dvajsetimi minutami pa smo vstopili v grški zračni prostor. Preko otokov Lesbos, Samos in Kos bomo čez približno 50 minut dosegli Karpatos. Zadnji vremenski podatki kažejo, da je tam 28 stopinj Celzija in močno vetrovno. Kot ponavadi torej …\” Nadaljeval je isto zgodbo še v angleščini, jaz pa sem se ponovno zatopil v svoje misli. Čeprav sem bil razburjen ob misli na počitnice na Karpatosu, sem bil malo utrujen, saj sem bil buden že od 4 zjutraj, ker je šlo za zgoden let.
Ob meni je sedela privlačna mlajša ženska, temnih kostanjevih las, katerih kodre je ukrotila v čop. Potovala sva skupaj – na poročne počitnice – in kolikor je slišati vse skupaj romantično, njeno naslednje vprašanje dobro povzame stopnjo romantičnosti vseh počitnic.
\”Jani, a ti veš, kako se odprejo vrata stranišča na letalu?\”
Ko sem ji razložil in se ji umaknil, da je lahko vstala, je z glavo treščila v strop. Prikupno zmedeno me je začela miriti, da je vse v redu z njo, meni pa je odleglo, da ni sprožila kisikovih mask.

Veter na letališki stezi je presenetil vse potnike. Previdno smo se spustili po stopnicah, se držali za kape in rahlo naslonjeni v veter odkorakali do terminala. Postopek znotraj Schengena je tak, da ga enostavno ni, in ko smo pobrali svojo prtljago, smo se že posedli po avtobusih, ki so nas odpeljali v hotele. Deklica na avtobusu pred mano, ki je s svojim digitalnim fotoaparatom divje škljocala vsa drevesa, stavbe in avtomobile, ki so drveli mimo, mi je bila enako zanimiva kot pokrajina, skozi katero smo se peljali. Ozka cesta z ostrimi ovinki je peljala preko hribovitega otoka z malo rastja in videli smo lahko tako urejene hotele kot razpadajoče zapuščene hiše.
\"DSC00725\"Po nastanitvi v hotelu smo imeli sestanek s predstavnico turistične agencije. Sproščena in nasmejana ženska ni mogla skriti, da jo njeno delo ob iztekanju turistične sezone že močno dolgočasi. Razložila nam je vse o izletih, posebnostih otoka in prebivalcev ter ponudila avtomobile najboljše agencije za rent-a-car na otoku. Rahlo sem dvomil, da je v njenem interesu res le vse najboljše za njene goste in skoraj sem že zakašljal \”provi-kreh-zija\”, a sem se zadržal. Avtomobil sva z Dominiko končno potrebovala in če nama ga priskrbi nekdo drug, toliko bolje za naju.
Preostanek dneva sva porabila za raziskovanje mesta, kosilo v preprosti a odlični taverni To Heleniko, sprehod po plaži in poležavanje ob hotelskem bazenu. Zgodnje vstajanje in naporna pot sta terjala svoje, zato sva oba potegnila tudi kratko kitico.
\"DSC00245\"Zvečer sva se odpravila po rezerviran avto, ki ga pa agent še ni imel. Grk naju je prepričeval, da bo avto naslednji dan zjutraj gotovo nared. Vrnila sva se v mesto in si privoščila kozarec metaxe zanjo in Pina Colado zame.

V hotel sva se vrnila že v mraku in ko sva stopila v temno sobo, me je preplavil nenaden naval pameti. Povezal sem nenavadno obliko obeska za ključ sobe z obliko ploščice na steni, na kateri je pisalo Main Switch. Ko sem ploščici približal obesek, se je ta z vgrajenim magnetom prilepil nanjo, in v sobi so se prižgale luči, ki sem jih prej tako neuspešno poskušal vklopiti. Zadovoljen s svojim prodornim umom sem mirno zaspal z mislijo na dogodivščine, ki naju še čakajo.

Sonce in čokolada

Današnji izlet s kolesom je imel že pred odhodom konkreten cilj: slaščičarna Galerija Grad. Sicer (že spet) niso imeli šamšnite, ampak sem se zadovoljil s pomarančevo torto.

Zadnji košček torte mi je namenil posebno doživetje: čokoladna glazura se je že ravno dovolj zmehčala, da se mi je čokolada nežno razmazala po ustih, kot strojna mast po strojnih elementih. V istem trenutku pa je tudi sonce pokukalo izza oblakov in me prijetno grelo. Kakšna kombinacija!

Življenje je hitro pokazalo svoj smisel za humor: ta trenutek užitka je hitro pregnalo tiščanje v želodcu in švicanje na premočnem soncu. 🙂

Zločin in kazen

Resda sem moral dan začeti z dvema lekadoloma :-), ampak je bilo vredno: korziški muškat, ki se je točil kot olje večer prej, je bil fantastičen!

Zlata naloga

Kmet si. Najameš ekipo delavcev, ki bodo delali 7 dni, plačaš jih pa lahko ravno s tisto kocko zlata, ki se ti valja po bajti. Problem je, da hočejo biti delavci plačani na dan, ne pa šele po 7 dneh. Tebi je pa tudi v interesu, da jim ne daš nobenega plačila vnaprej.
Kocko bi lahko razrezal, pomisliš. A žaga, ki jo imaš, bo zdržala kvečjemu dva reza. Predlagaj rešitev, s katero bodo delavci vsak dan dobili pošteno plačilo.
Še: plačaš ekipo, ne posameznega delavca, in žagaš lahko samo ravne reze.

Tržna niša: nasmeh

Za tretjo obmesečnico poroke sva poiskala gostilnico pri Pomerju, ki jo je predlagal znanec. Gre za sila preprosto ribjo gostilnico z velikimi grobo stesanimi mizami in klopmi, za katerimi večkrat sedijo tudi tri različne družbe. Menijev nimajo, saj gospa hitro razloži, kaj lahko ponudi: sveže brancine in orade; sardele, kadar so; uvožene kalamare ter kruh in solato. Razlike med navadnimi in vinskimi kozarci ne poznajo, prtički so pa kar papirnate brisače. Nama je bilo vse to neizmerno všeč.

Zunanji stil se pozna tudi pri kuhinji: jedi so preproste a zelo okusne. Dominika je zmazala polkilsko orado, jaz pa sem z užitkom pojedel solato in popečen kruh. Od domačega vina nama je bolj sedlo belo. Sladic nimajo, vendar če se najaviš dan prej, ti pripravijo palačinke. 🙂

In kako so naju nedvomno pridobili med redne stranke? S prijaznostjo in nasmehom. Zdi se, da je hrvaškim natakarjem in natakaricam še posebno težko ravno to slednje: nameniti nasmeh stranki; če je gost Slovenec, pa tolikanj bolj. Tisti redki gostinci, ki so odkrili to tržno nišo, znajo hitro nabrati zveste stranke.

Še navodilo za pot do gostilne:
Peljemo se iz Pule proti Premanturi. Nekaj kilometrov pred Premanture se nam z leve odpre zaliv. Približno na sredini tega zaliva je kamnita pregrada, ki povezuje oba brega. Parkiramo ob cesti in se sprehodimo po tej pregradi na drugo stran. Takoj ko stopimo na kopno, smo v gostilni.
Lahko pa prihajamo iz Medulina in se peljemo v Pomer. V križišču sredi Pomerja, kjer prednostna cesta zavije levo, nadaljujemo naravnost, nato pa še naprej navzgor v hrib. Na vrhu hriba pridemo do makadamske ceste, ki vodi do gostilne.