Dominika & Janez

\”Food good,\” je zasopla Big Mama. Potreboval sem trenutek ali dva, da sem sklenil, da me sprašuje, ali sva zadovoljna z večerjo, ne pa da si je zamomljala \”dober tek\”, preden se loti naju.
Hotel sem že reči: \”Actually, no. The appetizer – chopped garlic in olive oil – was the cheapest and most unimaginative appetizer I have seen on Karpathos. The pasta in makarounes was too thick and the rice in the stuffed tomatoes was overcooked. I don\’t know about the humus, I guess it was ok, but what do I know – I ate it for the first time.\” Vendar sem se premislil, ker sem se je malce bal. Končno je bila široka toliko kot najina miza. Zato sem zamomljal generično pohvalo in upal, da bo kmalu zgubila zanimanje za naju. Preden je odšla, je še potrepljala mojo denarnico, ki sem jo pripravil na rob mize, in ki je precej debela, saj nosim poleg denarja v njej še cel kup drobnarij. Ob tem je Dominiko ošinila s pogledom, ki je govoril: \”Najlepši res ni, je pa bogat – bravo, punca,\” nato pa se je končno pobrala.
Dominiki je bilo enako nelagodno kot meni. \”Tukile so čudni.\”
\”Že, ampak na zanimiv način. Natakar je že simpatičen, tako je čuden,\” sem pohvalil moža, ki je na mojo: \”May I pay,\” prijetno zategnil: \”Yeeeees, of course,\” s temnim in raskavim glasom, ki je bil pravi kontrast njegovi drobni postavi, kratkim blond lasem in svetlim dlakam na sicer razbrazdanem obrazu. No, ja, včasih se odločiva za večerjo v dobri taverni, včasih pa zgrešiva. Tokrat sem se povrh vsega še preveč najedel in spil preveč vode. Noč je bila tako poleg vročine težka tudi zaradi tiščanja v želodcu do jutra.

\”Dominika.\” Na glas sem razmišljal pod tušem. \”Ali je voda iz vodovoda – vodovoda?\”
\”Ti s\’ pr\’tegn\’en, a veš to?\”. To je njena standardna pohvala za mojo iznajdljivo domišljijo.
Kakorkoli že, vodovoda je rahlo slana, verjetno jo pridobivajo z razsoljevanjem morja. In tega sva se danes dodobra nagledala. Odločila sva se namreč za počivalni dan, ki sva ga prebila na ležalnikih pod senčnikom za 6 €. Poležavala sva, dremala, brala, plavala (rešil sem odpihnjeno žogo in s tem opral svojo čast, ko sem lani razočaral neko Italijanko s propadlim poskusom reševanja njene žoge), zgradila grad iz mivke (ki ga je čez eno uro že odnesla voda) in čistila mivko izmed prstov na nogah. Bilo je vroče in valovi, ki so na obalo pljuskali malo postrani, so hrumeli, kot bi mimo pridrvel avto.

Za kosilo sva si privoščila raznoliko prehrano: dve različni konzervi fižola in Pepsi iz lokalne trgovine. Zajtrk pa je bil tudi zanimiv, saj sem ta dan namreč odkril, da nimajo le enega okusa marmelade v 10g lončkih, ampak kar tri! Ahhh, obilje izbire bi me skoraj pobralo.
Z opravljanjem sva tudi imela delo. Privoščila sva si gostji, ki sva ju označila za lezbijki. Šlo je za eno tečno žensko (najbrž je imela vlogo moža) in eno zadržano (to bo žena). Ta tečna nam je verjetno priskrbela trdo kuhana jajca, ker je dan prej težila Mački zanje. Ko sem si lupil svojega jajčka, sem se spraševal, kaj pomeni (če sploh kaj), da si lezbijka želi jajca.

Zajtrk je bil vsak dan na Karpatosu prijeten čas. Ni še bilo vroče, načrtovala sva dan pred sabo, opravljala druge goste in jasno žrla, kot da ni jutrišnjega dneva. Ta dan sva morala z zajtrkom začeti že zelo zgodaj, ker nas naj bi prišel iskat avtobus ob 7:45, s katerim bi se odpeljali v pristanišče na ladjico za Diafani. Zato sva morala vstati že ob 6:50, jasno pa je, da je imel avtobus 20 minutno zamudo. Itak.
Na tokratnem zajtrku sva se spraševala, ali je z nama kot zakoncema kaj narobe. Opazovala sva namreč par, pri katerem je pogovor potekal približno takole.
\”Boš sok?\”
\”Ja, prosim. Boš danes jedla sir?\”
\”Ne, hvala. Kaj pa kavo, boš?\”
\”Ne. Jaz bom vzel paradižnik, ga še zate?\”
\”M-hm.\”
Tisto jutro sem si kavo sladkal precej manj kot druge dni.

Diafani naj bi bilo drugo največje naselje na otoku, a meni je zgledal kot ljubek grozd hiš okrog majhnega pristanišča. Večina turistov ga itak obišče le zato, ker je na poti do vasi Olimpos, do kamor vozita dva avtobusa. Značilno za vožnjo tja je, da se na tri četrt poti avtobus ustavi, spusti ven trop turistov, ki veselo fotka Olimpos v daljavi. Pri srcu mi je bilo tako toplo, ko sem se s svojim fotoaparatom ubogljivo pridružil temu obredu.

Olimpos najlepše okarakterizira \”tipična hiša v Olimpu\”. To je slikovita in bogata izba, v katero stlačijo turiste, in jim pokažejo lepe vezenine ter krožnike na steni. Kar je praznega prostora, zapolnijo slike družinskih članov. Sredi te časovne kapsule pa stoji – plazemski televizor! Vpliv modernega sveta v vasico, ki je že stoletja odrezana od sveta. In točno tak občutek dobi človek, ko se sprehaja po lepih ozkih uličicah med hišicami, nanizanimi na gorskem grebenu. Ti ljudje živijo svoje staro življenje, ker turisti to pričakujejo od njih. Morda je ta sodba sicer preostra, a očitno je, da vasica težko ponudi kaj drugega kot sliko starodavne tradicije. Že na začetku vasi te pričaka igranje na tradicionalno glasbilo, ženske v tipični noši in stojnice z rutami, ogrlicami in posodami. Kakorkoli že, tradicionalni makarounes (testenine s čebulo), ki sva jih jedla v taverni poleg tradicionalnega mlina na veter, so bili izvrstni.

Pot domov je bila naporna. Iz Olimposa z avtobusom po ovinkih, enourno čakanje na ladjico, dobra ura vožnje z ladjico in še avtobus do hotela. Vsa pocasta od pota in poti sva si želela le še hitro pod tuš in malo podremat. Bolj iz radovednosti kot nuje pa sem v umivalniku opral svoje nogavice. Kar uspešno, se moram pohvalit!

Vročina je bila še bolj lepljiva kot prejšnji večer in odločila sva se, da si privoščiva daljinec za klimo za tistih 6 € na dan. Bila je dobra odločitev. Preden sem zaspal, sem se z dlančnikom trudil, da bi kloniral daljinca, a žal neuspešno.

Glas pilota v potniški kabini letala je bil nenavadno razumljiv: \”Letimo na 11.300 metrih s skoraj 900 km/h, temperatura zraka je minus 44 stopinj Celzija. Z Ljubljanskega letališča smo leteli mimo Zagreba, Niša in Sofije, pred dvajsetimi minutami pa smo vstopili v grški zračni prostor. Preko otokov Lesbos, Samos in Kos bomo čez približno 50 minut dosegli Karpatos. Zadnji vremenski podatki kažejo, da je tam 28 stopinj Celzija in močno vetrovno. Kot ponavadi torej …\” Nadaljeval je isto zgodbo še v angleščini, jaz pa sem se ponovno zatopil v svoje misli. Čeprav sem bil razburjen ob misli na počitnice na Karpatosu, sem bil malo utrujen, saj sem bil buden že od 4 zjutraj, ker je šlo za zgoden let.
Ob meni je sedela privlačna mlajša ženska, temnih kostanjevih las, katerih kodre je ukrotila v čop. Potovala sva skupaj – na poročne počitnice – in kolikor je slišati vse skupaj romantično, njeno naslednje vprašanje dobro povzame stopnjo romantičnosti vseh počitnic.
\”Jani, a ti veš, kako se odprejo vrata stranišča na letalu?\”
Ko sem ji razložil in se ji umaknil, da je lahko vstala, je z glavo treščila v strop. Prikupno zmedeno me je začela miriti, da je vse v redu z njo, meni pa je odleglo, da ni sprožila kisikovih mask.

Veter na letališki stezi je presenetil vse potnike. Previdno smo se spustili po stopnicah, se držali za kape in rahlo naslonjeni v veter odkorakali do terminala. Postopek znotraj Schengena je tak, da ga enostavno ni, in ko smo pobrali svojo prtljago, smo se že posedli po avtobusih, ki so nas odpeljali v hotele. Deklica na avtobusu pred mano, ki je s svojim digitalnim fotoaparatom divje škljocala vsa drevesa, stavbe in avtomobile, ki so drveli mimo, mi je bila enako zanimiva kot pokrajina, skozi katero smo se peljali. Ozka cesta z ostrimi ovinki je peljala preko hribovitega otoka z malo rastja in videli smo lahko tako urejene hotele kot razpadajoče zapuščene hiše.
Po nastanitvi v hotelu smo imeli sestanek s predstavnico turistične agencije. Sproščena in nasmejana ženska ni mogla skriti, da jo njeno delo ob iztekanju turistične sezone že močno dolgočasi. Razložila nam je vse o izletih, posebnostih otoka in prebivalcev ter ponudila avtomobile najboljše agencije za rent-a-car na otoku. Rahlo sem dvomil, da je v njenem interesu res le vse najboljše za njene goste in skoraj sem že zakašljal \”provi-kreh-zija\”, a sem se zadržal. Avtomobil sva z Dominiko končno potrebovala in če nama ga priskrbi nekdo drug, toliko bolje za naju.
Preostanek dneva sva porabila za raziskovanje mesta, kosilo v preprosti a odlični taverni To Heleniko, sprehod po plaži in poležavanje ob hotelskem bazenu. Zgodnje vstajanje in naporna pot sta terjala svoje, zato sva oba potegnila tudi kratko kitico.
Zvečer sva se odpravila po rezerviran avto, ki ga pa agent še ni imel. Grk naju je prepričeval, da bo avto naslednji dan zjutraj gotovo nared. Vrnila sva se v mesto in si privoščila kozarec metaxe zanjo in Pina Colado zame.

V hotel sva se vrnila že v mraku in ko sva stopila v temno sobo, me je preplavil nenaden naval pameti. Povezal sem nenavadno obliko obeska za ključ sobe z obliko ploščice na steni, na kateri je pisalo Main Switch. Ko sem ploščici približal obesek, se je ta z vgrajenim magnetom prilepil nanjo, in v sobi so se prižgale luči, ki sem jih prej tako neuspešno poskušal vklopiti. Zadovoljen s svojim prodornim umom sem mirno zaspal z mislijo na dogodivščine, ki naju še čakajo.