Konflikti so kul
Veliko dobrih stvari v življenju je temeljno konfliktnih: dobra kava je grenka; vznemirljiv adrenalinski šport je nevaren; za dobro letino sta potrebna tako dež kot sonce.
Danes sva preskusila eno bolj konfliktnih užitkarjenj življenja: masažo. Ves koncept masaže je en sam notranji konflikt. Moj maser mora biti močan, saj je moške težje masirati kot ženske, vendar ali res hočem biti pol ure zaprt v majhni sobi s sto kilskim korenjakom, ki ima roke kot Popaj in s katerimi bi me očitno lahko prelomil kot suho vejico?
Drugi konflikt je povezan z dotikom. Razen rokovanja se ne dotikamo z neznanci. Še z znanci in prijatelji so telesni stiki omejeni. Oseben kontakt, kakršen je masaža, je praviloma omejen le na res najbližje: ženo, moža, otroke, … A brez dotika ni masaže! Šment. Za prvič je maser predlagal kitajsko masažo, kar pomeni, da stranko pokrije z rjuho in masira brez olja. Vsekakor dober kompromis za prebijanje ledu.
Jedro masaže je pa itak največji konflikt: masaža je pritiskanje, gnetenje in ostali – praviloma grobi – prijemi. V tiste pol ure je tako res zanimivo čutiti, kako so prvi pritiski maserja malo boleči, proti koncu pa so kljub povečani moči prijetni.
Premagati sem moral še tudi čisto osebni notranji konflikt. Prepričati sem se moral, da smem uživat v masaži, četudi na koncu ne bom vrnil usluge. Svojo prvo izkušnjo pri maserju lahko tako strnem z dvema utrinkoma iz svojih misli na začetku in koncu masaže.
\”Uh, tole je pa naporno. Masaža ni zame. Še dobro, da sva vzela le pol ure.\”
\”Ja, še, še. To mi deli!\”