Dominika & Janez

Olivno olje

By Janez on August 23rd, 2008

Starec se je hudomušno smejal in z žarom v očeh povedal enega svojih najljubših stavkov v brezplačni predstavitvi muzeja: \”Drink olive oil today and come to me tonight.\” Ni ga zmotilo, da je moral star karpatski pregovor ponoviti, ker ga prvič nista razumela. Veselje, ki ga je imel z žgečkljivo idejo, da so Grki v svojem olivnem olju imeli viagro že stoletja pred modro tabletko, je bilo skoraj več vredno od same vsebine. Pred tem je olivno olje pohvalil tudi kot rešitev pred lakoto. Menda so Karpatčani v času pomanjkanja obilno zabelili zelenjavo z olivnim oljem in tako ostali zdravi in močni.
Te in druge drobce iz življenja Karpatčanov je starec radodarno delil v majhnem muzeju v mestecu Menetes. Govoril je o močnih vezeh med ljudmi, ki so trdo delali v hribih. Razložil je, kako so naredili kruh. Poudaril je pomen sonca, ki se kot motiv pojavi v vezeninah, mozaikih in pletenih košarah. S ponosom je pokazal fotografije porok svojih otrok in opisal, kako mora oče zgraditi hišo za svojo hčerko, in da k hiši pride ženin, ne nevesta. Čeprav je te zgodbe gotovo govoril že večkrat, je bil srečen, da sva ga poslušala celo uro in pol, nama pa je njegovo pripovedovanje oživilo sicer brezizrazne predmete v muzeju.
Menetes ima največ karakterja od vseh naselij, ki sva jih videla na otoku. Ni bilo čutiti, da ljudje \”igrajo\” svoja življenja za turiste. Dvorišče velike cerkve je bilo okrašeno za bližajočo se poroko in iz bližnje kuhinje je prijetno dišalo po začimbi, ki je nisva znala imenovati. Kosilo sva si privoščila v majhni taverni, ki je imela enako dušo kot Menetes. Za eno mizo so sedeli starci in modrovali, za drugo sta dva Grka igrala neko igro. Okrog so se potikali otroci in bila sva skoraj edina turista.

Z avtom, ki sva ga res dobila zjutraj, kot je bilo obljubljeno, sva pred obiskom Menetesa že poiskala edini skriti zaklad Geocache na otoku. Ob tem sva videla suho prašno pokrajino, v kateri uspeva nizko grmičevje ter iglavci in se pasejo koze ali ovce. Obiskala sva par bleščeče belih cerkvic ali kapelic, do katerih vodijo belo obrobljene stopnice. Ob koncu dneva pa sva poiskala svoje mesto na eni bolj hvaljenih plaž Ammoopiju. Prevzela naju je kristalna voda, droban prod in čudne zelene ribe.
Najem avtomobila pa le ni bil tako gladek. Čeprav sta ga rezervirala za dva dni, nama je agent mogel avto dati le za en dan. Preden sva ga vrnila, sva morala dotočiti toliko goriva, kot sva ga porabila. In ker se kazalec ni premaknil, ko sva dotočila prvih pet litrov, sva jih natočila še pet. Vendar se je kazalec nato le zbudil in pokazal, da sva natočila vsaj trikrat preveč. Tako sva bila zelo vesela, ko nama je agent ob vračanju avtomobila povedal, da vseeno lahko odda avto za dva dneva, saj sicer preveč natočenega bencina ne bi dobila poplačanega. Večer se je tako končal veselo in pred spanjem sva se umirila še z branjem romana.