Dominika & Janez

Naval pameti

By Janez on August 22nd, 2008

Glas pilota v potniški kabini letala je bil nenavadno razumljiv: \”Letimo na 11.300 metrih s skoraj 900 km/h, temperatura zraka je minus 44 stopinj Celzija. Z Ljubljanskega letališča smo leteli mimo Zagreba, Niša in Sofije, pred dvajsetimi minutami pa smo vstopili v grški zračni prostor. Preko otokov Lesbos, Samos in Kos bomo čez približno 50 minut dosegli Karpatos. Zadnji vremenski podatki kažejo, da je tam 28 stopinj Celzija in močno vetrovno. Kot ponavadi torej …\” Nadaljeval je isto zgodbo še v angleščini, jaz pa sem se ponovno zatopil v svoje misli. Čeprav sem bil razburjen ob misli na počitnice na Karpatosu, sem bil malo utrujen, saj sem bil buden že od 4 zjutraj, ker je šlo za zgoden let.
Ob meni je sedela privlačna mlajša ženska, temnih kostanjevih las, katerih kodre je ukrotila v čop. Potovala sva skupaj – na poročne počitnice – in kolikor je slišati vse skupaj romantično, njeno naslednje vprašanje dobro povzame stopnjo romantičnosti vseh počitnic.
\”Jani, a ti veš, kako se odprejo vrata stranišča na letalu?\”
Ko sem ji razložil in se ji umaknil, da je lahko vstala, je z glavo treščila v strop. Prikupno zmedeno me je začela miriti, da je vse v redu z njo, meni pa je odleglo, da ni sprožila kisikovih mask.

Veter na letališki stezi je presenetil vse potnike. Previdno smo se spustili po stopnicah, se držali za kape in rahlo naslonjeni v veter odkorakali do terminala. Postopek znotraj Schengena je tak, da ga enostavno ni, in ko smo pobrali svojo prtljago, smo se že posedli po avtobusih, ki so nas odpeljali v hotele. Deklica na avtobusu pred mano, ki je s svojim digitalnim fotoaparatom divje škljocala vsa drevesa, stavbe in avtomobile, ki so drveli mimo, mi je bila enako zanimiva kot pokrajina, skozi katero smo se peljali. Ozka cesta z ostrimi ovinki je peljala preko hribovitega otoka z malo rastja in videli smo lahko tako urejene hotele kot razpadajoče zapuščene hiše.
Po nastanitvi v hotelu smo imeli sestanek s predstavnico turistične agencije. Sproščena in nasmejana ženska ni mogla skriti, da jo njeno delo ob iztekanju turistične sezone že močno dolgočasi. Razložila nam je vse o izletih, posebnostih otoka in prebivalcev ter ponudila avtomobile najboljše agencije za rent-a-car na otoku. Rahlo sem dvomil, da je v njenem interesu res le vse najboljše za njene goste in skoraj sem že zakašljal \”provi-kreh-zija\”, a sem se zadržal. Avtomobil sva z Dominiko končno potrebovala in če nama ga priskrbi nekdo drug, toliko bolje za naju.
Preostanek dneva sva porabila za raziskovanje mesta, kosilo v preprosti a odlični taverni To Heleniko, sprehod po plaži in poležavanje ob hotelskem bazenu. Zgodnje vstajanje in naporna pot sta terjala svoje, zato sva oba potegnila tudi kratko kitico.
Zvečer sva se odpravila po rezerviran avto, ki ga pa agent še ni imel. Grk naju je prepričeval, da bo avto naslednji dan zjutraj gotovo nared. Vrnila sva se v mesto in si privoščila kozarec metaxe zanjo in Pina Colado zame.

V hotel sva se vrnila že v mraku in ko sva stopila v temno sobo, me je preplavil nenaden naval pameti. Povezal sem nenavadno obliko obeska za ključ sobe z obliko ploščice na steni, na kateri je pisalo Main Switch. Ko sem ploščici približal obesek, se je ta z vgrajenim magnetom prilepil nanjo, in v sobi so se prižgale luči, ki sem jih prej tako neuspešno poskušal vklopiti. Zadovoljen s svojim prodornim umom sem mirno zaspal z mislijo na dogodivščine, ki naju še čakajo.