Dominika & Janez

Neuspešno kloniranje

By Janez on August 24th, 2008

Zajtrk je bil vsak dan na Karpatosu prijeten čas. Ni še bilo vroče, načrtovala sva dan pred sabo, opravljala druge goste in jasno žrla, kot da ni jutrišnjega dneva. Ta dan sva morala z zajtrkom začeti že zelo zgodaj, ker nas naj bi prišel iskat avtobus ob 7:45, s katerim bi se odpeljali v pristanišče na ladjico za Diafani. Zato sva morala vstati že ob 6:50, jasno pa je, da je imel avtobus 20 minutno zamudo. Itak.
Na tokratnem zajtrku sva se spraševala, ali je z nama kot zakoncema kaj narobe. Opazovala sva namreč par, pri katerem je pogovor potekal približno takole.
\”Boš sok?\”
\”Ja, prosim. Boš danes jedla sir?\”
\”Ne, hvala. Kaj pa kavo, boš?\”
\”Ne. Jaz bom vzel paradižnik, ga še zate?\”
\”M-hm.\”
Tisto jutro sem si kavo sladkal precej manj kot druge dni.

Diafani naj bi bilo drugo največje naselje na otoku, a meni je zgledal kot ljubek grozd hiš okrog majhnega pristanišča. Večina turistov ga itak obišče le zato, ker je na poti do vasi Olimpos, do kamor vozita dva avtobusa. Značilno za vožnjo tja je, da se na tri četrt poti avtobus ustavi, spusti ven trop turistov, ki veselo fotka Olimpos v daljavi. Pri srcu mi je bilo tako toplo, ko sem se s svojim fotoaparatom ubogljivo pridružil temu obredu.

Olimpos najlepše okarakterizira \”tipična hiša v Olimpu\”. To je slikovita in bogata izba, v katero stlačijo turiste, in jim pokažejo lepe vezenine ter krožnike na steni. Kar je praznega prostora, zapolnijo slike družinskih članov. Sredi te časovne kapsule pa stoji – plazemski televizor! Vpliv modernega sveta v vasico, ki je že stoletja odrezana od sveta. In točno tak občutek dobi človek, ko se sprehaja po lepih ozkih uličicah med hišicami, nanizanimi na gorskem grebenu. Ti ljudje živijo svoje staro življenje, ker turisti to pričakujejo od njih. Morda je ta sodba sicer preostra, a očitno je, da vasica težko ponudi kaj drugega kot sliko starodavne tradicije. Že na začetku vasi te pričaka igranje na tradicionalno glasbilo, ženske v tipični noši in stojnice z rutami, ogrlicami in posodami. Kakorkoli že, tradicionalni makarounes (testenine s čebulo), ki sva jih jedla v taverni poleg tradicionalnega mlina na veter, so bili izvrstni.

Pot domov je bila naporna. Iz Olimposa z avtobusom po ovinkih, enourno čakanje na ladjico, dobra ura vožnje z ladjico in še avtobus do hotela. Vsa pocasta od pota in poti sva si želela le še hitro pod tuš in malo podremat. Bolj iz radovednosti kot nuje pa sem v umivalniku opral svoje nogavice. Kar uspešno, se moram pohvalit!

Vročina je bila še bolj lepljiva kot prejšnji večer in odločila sva se, da si privoščiva daljinec za klimo za tistih 6 € na dan. Bila je dobra odločitev. Preden sem zaspal, sem se z dlančnikom trudil, da bi kloniral daljinca, a žal neuspešno.