Prigoda v jutranji konici
Jutranje konice so res nekaj duhamornega. Danes sem na Tivolski poskušal počasnetu pred sabo namigniti, da se mi mudi, in sem malce zmanjšal varnostno razdaljo. Ni mu potegnilo, zato sem se odmaknil in se mu še enkrat približal. Spet nič, poskusimo na levem pasu. Tudi tu je bila ena počasnela in ko sem se mu približal, češ naj me spusti, saj sem na levem — hitrejšem — pasu, je kreten vklopil vse štiri smernike. Kaj zdaj hoče!? Zahupal sem mu, pa ni slišal, smerniki so še zmeraj utripali. Sem hupal še bolj in še malo, pač dokler ni pogruntal in jih je izklopil. Takrat je bilo tudi že prosto na desnem pasu in sem zapeljal vštric z njim. Zadrl sem se mu skozi zaprto okno:
\”Kaj je bilo pa to!?\”
A je le čukavo pogledal proti meni, nato pa ignorantsko obrnil glavo spet naprej. Joj, kako me taki ujezijo! Nisem si mogel kaj, da ne bi malo nakazal svoje frustracije in sem rahlo zapeljal v njega. No, vsaj malo je trznil.
Ma, norce imamo na cesti, norce!
To je bil gostujoči zapis voznika v jutranji konici na Tržaški cesti v Ljubljani. Popolnoma se strinjam, da imamo norce na cesti. Recimo danes se mi je nekdo ravno na Tržaški zalepil na rit in ker tega ne maram, sem ga hotel odgnati z vklopom vseh štirih smernikov. Ta pa mi je začel trobiti, potem je zapeljal vštric z mano, se drl skozi okno in nakazal, da se bo zapeljal vame.
Zmeden sem — kdo je zdaj kreten? Če jih je tako veliko tam zunaj, se moram dejansko vprašat, če nisem kreten jaz in so vsi ostali normalni.