Tržna niša: nasmeh

Za tretjo obmesečnico poroke sva poiskala gostilnico pri Pomerju, ki jo je predlagal znanec. Gre za sila preprosto ribjo gostilnico z velikimi grobo stesanimi mizami in klopmi, za katerimi večkrat sedijo tudi tri različne družbe. Menijev nimajo, saj gospa hitro razloži, kaj lahko ponudi: sveže brancine in orade; sardele, kadar so; uvožene kalamare ter kruh in solato. Razlike med navadnimi in vinskimi kozarci ne poznajo, prtički so pa kar papirnate brisače. Nama je bilo vse to neizmerno všeč.

Zunanji stil se pozna tudi pri kuhinji: jedi so preproste a zelo okusne. Dominika je zmazala polkilsko orado, jaz pa sem z užitkom pojedel solato in popečen kruh. Od domačega vina nama je bolj sedlo belo. Sladic nimajo, vendar če se najaviš dan prej, ti pripravijo palačinke. 🙂

In kako so naju nedvomno pridobili med redne stranke? S prijaznostjo in nasmehom. Zdi se, da je hrvaškim natakarjem in natakaricam še posebno težko ravno to slednje: nameniti nasmeh stranki; če je gost Slovenec, pa tolikanj bolj. Tisti redki gostinci, ki so odkrili to tržno nišo, znajo hitro nabrati zveste stranke.

Še navodilo za pot do gostilne:
Peljemo se iz Pule proti Premanturi. Nekaj kilometrov pred Premanture se nam z leve odpre zaliv. Približno na sredini tega zaliva je kamnita pregrada, ki povezuje oba brega. Parkiramo ob cesti in se sprehodimo po tej pregradi na drugo stran. Takoj ko stopimo na kopno, smo v gostilni.
Lahko pa prihajamo iz Medulina in se peljemo v Pomer. V križišču sredi Pomerja, kjer prednostna cesta zavije levo, nadaljujemo naravnost, nato pa še naprej navzgor v hrib. Na vrhu hriba pridemo do makadamske ceste, ki vodi do gostilne.

Leave a Response