Hišica za netopirje

V soboto zjutraj je Blaž zajavkal nekaj v smislu, da mu je dolgčas in da ne ve, kaj bi počel. Pa sem ga vprašal, če bi naredila hišico za netopirje. Takoj je bil za in po zajtrku sva se odpravila v trgovino po material.

Kupila sva ploščo iz lepljenega lesa (boljša bi bila sicer vezana plošča, pa ni bilo operaterja na oddelku za razrez lesa), smrekovo letev 20×44, zaščitni in barvni premaz, čopič (malo prevelik za v kantico pomakat), zastirko, večje risalne žebljičke in lesne vijake.

Doma sva se takoj po kosilu lotila najprej razreza. Ploščo sem razrezal na tri dele (zadnji del, sprednji del in strešica), potem pa sprednji del še obrezal v podobo navzdol obrnjenega netopirja. Motiv sem najprej skiciral na papir, pri čemer sem se opiral na slikice z interneta in na razmerje zlatega reza. Na plošči sem nato s svinčnikom zarisal ključne točke motiva in jih kar prostoročno povezal. Sledilo je obrezovanje z vbodno žago in z nekaj pomoči vrtalnika. Motiv spodnjega dela kril ima v hišici tudi svojo funkcijo, saj omogoča zračenje in temperaturni gradient, kar naredi hišico privlačnejšo za netopirje.

Še isti dan sva uspela nanesti tudi dva impregnacijska nanosa, barvni premaz pa je sledil v nedeljo po kosilu. Blaž je bil popoldne že zelo nestrpen, da bi nadaljevala z naslednjim korakom, a barva še ni bila dovolj suha, zato je moral nejevoljno počakati na ponedeljek popoldne.

Blaž nanaša barvni nanos

Blaž nanaša barvni nanos

V ponedeljek sem zrezal zastirko, jo napel z nekaj risalnimi žebljički en kos na zadnjo ploščo, drugi kos pa na sprednjo ploščo. Blaž je potem zabil še dodatne žebljičke. Sledilo je nanašanje silikona na vse spoje in sestavljanje vseh delov v hiško. Prve vijake sem privil jaz, ostale pa Blaž.

Pribijanje mreže z žebljički

Pribijanje mreže z žebljički

Vijačenje

Vijačenje

Potem je hišica stala do naslednjega vikenda, ker sem malce zbolel, tako da sem šele v nedeljo izdelek fino prebrusil in z Blažem sva nanesla še en sloj laka. Tu sem naredil tipično amatersko napako, tako da se zdaj pozna nekaj barvnih srag, ki so stekle z reže za zračenje.

Ponosna izdelovalca hišk za netopirje

Ponosna izdelovalca hišk za netopirje

Čez dva dni sem šel na morje urejat montažo klime in takrat sem hišico za netopirje montiral na južni zid vikenda.

Hišica na hiši

Hišica na hiši

Meni zgleda zelo kulsko

Meni zgleda zelo kulsko

Protected: Debelušček

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Protected: 23 ur

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Protected: Mark pri treh tednih

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Protected: Mark po enem tednu

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Veriga: epilog

Vstanem dve minuti pred budilko, se stuširam, oblečem, pograbim torbo, ki sem si jo pripravil prejšnji dan, se poslovim od Dominike in dvajset čez pet oddidem na avtobusno postajo. Sonce še ni vzšlo in v kratki majici in kratkih hlačah mi je malce hladno. S slamnatim klobukom dokončno zaokrožim svojo podobo človeka, ki nekako ne paše na tisti avtobus – s ponedeljkovimi potniki, ki so na poti v službo. Tako zgodaj že dolgo nisem hodil naokoli in z zanimanjem opazujem okolico – iščem prizore, ki se jih vidi samo ob zori. A jih ne najdem – morda jih res ni, morda pa sem preveč nervozen, da bi jih lahko uzrl.

Pred železniško postajo me ustavi klošar in me prosi za cigareto. Odvrnem mu, da je nimam. Potem, nekam omotično, prosi za kovanec. Pogledam v denarnico in tam so sami kovanci po 2 €. Dam mu enega in tako je vesel, da mi s škrbastim nasmehom seže v roko. Ima temno in debelo dlan ter močan stisk. Potem pa se spet zresni in pove, da zares potrebuje cigareto. Ko mu povem, da ne kadim, si zaželiva srečo in se odpraviva vsak na svojo stran.

Kupim si kavo v lončku pri prodajalcu, ki kavo pripravlja kar na predelanem triciklu. Ura še ni šest, on pa je ves čil in dobre volje. Tudi on ima klobuček in nekakšno uniformo. Oddidem s prijetnim občutkom, da sem mu bil zaradi svojega klobuka všeč.

Naslednjih pet ur se vozim z vlakom. Dobri dve uri klepetam s starejšo Štajerko. V Koper je šla na pogreb. Izvem veliko o njenih otrocih in vnukih. V Kozini prestopim na dizelco in pot po Istri ni bila razen pogleda na megleno dolino posebej zanimiva. Pojedel sem prvo mehko kuhano jajce, ki sem jih imel s seboj, in se zadovoljno naslanjal v blazino, ki sem jo spakiral v torbo. Četrtkova pot z vlakom me je naučila, da so klopi na vlakih malce neergonomske.

Čez vikend sem slabo spal. V soboto me je klicala Maja, da je avto gotov, kar mi je sicer prineslo precejšnje olajšanje. Toda možgani so mi ves čas premlevali, kdaj moram na pot, kateri vlak je pravi, in kako bom prišel s postaje do servisa. Zato sem na vlaku občasno malo zaprl oči in kar sede dremal. Sicer pa je čas kar hitro mineval ob branju revije, tako da sem bil kar presenečen, ko sem 100 m pred ciljem na Google Maps ugotovil, da se je pot končala.

S postaje sem se z utrujenim a odločnim korakom odpravil proti servisu. Doma sem si pogledal, približno kje bom hodil, tako da z iskanjem poti nisem imel težave. Obhodil sem veliko pokopališče, se čudil gostemu gozdu sredi Pule in v dvajestih minutah sem bil na cilju. Skok čez ograjo mi je prihranil kakih pet minut hoje naokoli.

Pri Maji sem bil takoj na vrsti in vročina poti in skrbi se je počasi pomirjala. Izgovoril sem si popust, ji podaril sladkarije v zahvalo za korekten odnos, in kmalu sedel v svojem avtu. Občutki so bili mešani: olajšanje in domačnost, a hkrati se mi je zdelo, da je bil tisti Seat iz rent-a-car bolj uglajen (kljub dizlu). Pa še noga se je morala spet navaditi na sklopko, ki je v Touranu precej bolj trda kot v Leonu. Prvih nekaj križišč sem tako vozil kot po jajcih.

Popoldne sem porabil za obisk trgovine, kopanje in kosilo, za katero sem prosil sosedo v kampu. Pot domov je bila brez posebnosti in relativno malo prometna. Doma sem bil ob pravem času, da sem Blaža dal tuširat.

Čeprav je tisto noč treskalo, sem spal bolje kot ves teden prej. V torek sem bil končno naspan.

Odmev

“Kaj naj rečem – sranje,” je bil komentar nekoga v kampu. Odvrnil sem, da jaz lahko rečem kaj drugega. “Izušnja, doživetje vlaka, in demonstracija stresa, ki ga sicer v življenju nimam. Rutina in mirni vsakdan v taki situaciji spet pridobijo svojo veljavo.” Sprejemam in spreminjam. Sprejemam, da se je sranje zgodilo, a ga spremnijam v doživetje.

Toda če spomin na stres in skrbi hitro zamira, me bo želja po novem avtu držala še nekaj časa. Motor Tourana se mi kar naenkrat zdi glasen ter neuglajen in oglasi avtomobilov z avtomatskim menjalnikom, sončno streho ter Bluetooth inštalacijo so silno mamljivi.

Veriga

Ostane le kolo (petek)

Kapljice iz megle tega, kot se zjutraj kaže, jesenskega in ne avgustovskega petka me nežno zbadajo v obraz. A kljub temu zelo uživam v vožnji s kolesom na poti v službo. Kolo mi je tako domače, počutim se, kot da je te pol ure samo moje, samo zame. Z glasbo v slušalkah se izgubim v mislih prejšnjega dne in se zahvalim svojim refleksom, zaradi katerih sem povsem profesionalno zavrl pred kolesarko, ki mi je izsilila prednost, – kolesa mi niso zdrsnila, nisem zletel čez balanco, zadnje kolo se je od tal dvignilo le za 10 cm. V službo pridem povsem moker od kolesarjenja in sopare v zraku. Hvaležen, da so nam uredili tuš v novih pisarnah, sem v 10 minutah sveže oprhan že na delovnem mestu.

 Ljubljana – Pula – Ljubljana (četrtek)

Zajtrkujem posebno močan zajtrk: štiri jajca z obilico ocvirkov. Časa za opoldansko malico namreč najbrž ne bom imel. V avto naložim boršo z najnujnejšo opremo za prespat in se odpeljem v službo. Ob 11h grem namesto na malico – v Pulo. Pot je kar prijetna, uživam v glasbi s telefona, ki ga avto predvaja prek brezžične povezave – nobel! Potniki v nasprotni smeri imajo več smole zaradi zastoja pri Kopru. Tudi mi čakamo kakih 15 minut, ker je tovornjak zdrsnil prek treh voznih pasov. Malo pred mejo pa dobim klic od Maje, češ da novice niso dobre in da svojega avta danes še ne bom mogel prevzeti. Oblije me vročina, a se sčasoma pomiri, ko se zavestno prepustim toku, vedoč, da bom že kako uspel splavati mimo čeri. K umirjanju pripomore tudi dolgočasni Istrski Y, ki me skoraj uspava.

Malo pred 14h prispem na servis v Puli. Maja kar skrije glavo med rameni, ko me zagleda, meni pa od pričakovanja slabih novic gorijo lica in zastaja glas v grlu. Razloži mi, da so avto sicer že popravili, a da je testna vožnja pokazala, da ni vse v redu. Sumijo, da niso pravilno nastavili faze odmične in pogonske gredi, ko so zamenjali verigo. Menda je bila moja okvarjena veriga že na oko videti konkretno raztegnjena. Majo prosim za novo nadomestno vozilo, saj moram tega vrniti do 14h, a jih ni imela. Malo je povprašala po rent-a-carjih, a je bilo zame vse predrago. Na koncu jo prosim, da sporoči na moj rent-a-car, da bi rad vozilo vrnil v kampu in ne na servisu, kot je bilo dogovorjeno sprva. Tako sem rešil svoj prvi problem, kako priti od servisa do počitniške prikolice z najmanj stroški.

V kampu najprej izpraznim svojo kramo iz avta, nato pa se sesedem na stol. Tu bi lahko prespal, saj sem imel vse potrebno v borši, ampak v ozadju mi ni dala miru misel, da morda le kako pridem do novega nadomestnega vozila prek kakšne zavarovalniške finte. Maja je tudi ocenila, da pred soboto moj avto ne bo gotov, morda celo do naslednjega tedna ne. Vsega bledega in žejnega me je k sebi spravila soseda v kampu, ki me je povabila na kosilo. Dala je idejo, da se lahko v Ljubljano vrnem z vlakom. Pred odhodom sem imel ravno dovolj časa za nekaj plavanja v morju, tuširanje in hitro brezkofeinsko kavico na terasi bifeja. V prikolici sem pustil vso prtljago in se le s torbico za denarnico in plastenko vode hvaležno pustil sosedu peljati na postajo.

Povratna cena vozovnice je 30 €, komaj 6 € več kot noč v kampu. To in dejstvo, da bom lahko doma pri Blažu in Dominiki na njen rojstni dan, je brez razmišljanja pomenilo nakup vozovnice. Vsedel sem se na vlak – nek dizel z dvema vagonoma -, opazoval poletno nevihto zunaj in se spraševal, s kakšno izgubo delajo Slovenske železnice. Na celem vlaku nas je bil dober ducat, vključno s kondukterjem, dizel pa ropotal že pol ure preden smo sploh odpeljali s perona. V tem času je gotovo pokuril vsaj polovico denarja od vozovnic. Potem pa je treba plačati še gorivo za pot, vzdrževanje vlaka, vzdrževanje proge, zaposlene na vlaku in postajah, …

Potovanje z vlakom je prijetno, a tudi dolgočasno. Opazoval sem naravo ob progi, lepe hiše in morje v daljavi. Nekaj časa sem bral na telefonu (in se jezil, da nisem spakiral nobenega New Scientista v boršo – pa že tako zaostajam 1 leto s prebiranjem te revije), opazoval našo lokacijo na Google Maps in poslušal glasbo. Sedeži niso bili udobni in dizel je bil glasen. Zato sem se prav razveselil električnega vlaka, na katerega smo prestopili v Kozini. Bil je tih in vozil je bolj elegantno. Kupe sem imel ves zase, tako da sem lahko celo malo zadremal.

Pot je trajala od 18h do 23:10. Z vlaka sem se napotil na avtobusno postajo, kjer se je izkazalo, da bom čakal kake pol ure na pravi avtobus. Tu sem naredil ključno napako tega večera, saj se nisem odločil za taxi (čeprav je bilo veliko priložnosti), ker se mi je zdelo, da zmorem sam in da bom v vsej tej zgodbi vsaj malo oklestil stroške (traparija, zaradi katere se najbolj jezim nase).

Avtobus le pride, vsedem se in se prepustim čakanju zadnjih 15 minut do doma. Toda dve postaji preden bi šel dol, avtobus zavije na obvoznico in odpelje daleč naokoli proti Črnučam. Tedaj me doleti spoznanje, kaj je pomenilo obvestilo na tabli s prihodi avtobusov, češ da ima moja proga spremenjeno traso zaradi zaprtega savskega mosta. Ponovno se prepustim toku in sprejmem dejstvo, da bom na ta prijeten večer še pač malo pešačil.

Ko stopim z avtobusa, na Google Maps preverim, kako daleč imam do doma. Prek dva kilometra in več kot pol ure pešačenja!? To pa že ne, si mislim, in se poženem v hojo. Ura je polnoč, nikjer človeka in pločnik je le mestoma osvetljen. Prestopam množico polžev, ki se slinijo po tleh, po ritnicah pa me udarja torbica s šopom gotovine, ki sem jo imel s sabo za plačilo servisa. Pridem do mostu, ki je zaradi obnavljalnih del prehoden le pešcem. Luči je malo, spodaj temna voda, uličica med gradbenimi ograjami je ozka. Iz takih situacij se delajo zgodbe za filme. Z umori. V noči se sliši samo odmev mojih čevljev in globokega dihanja. A ko pridem čez most, v daljavi zaslišim znan glas: “… in danes je moj najlepši otrok …”  Pevec skupine Siddharte! Morilci in razbojniki že ne poslušajo take dobre glasbe, se razveselim, in kar po sredi ceste jo z malce manj strahu uberem naprej.

Malo pred domom pogledam na uro. Hodil sem 15 minut. Ha, Google Maps, slabo si tole izračunal!

Čez dvajset minut trdno spim.

Stop-and-go (ponedeljek)

Bil je dan našega odhoda in ker me še vedno niso klicali z agencije, kdaj mi pripeljejo avto, sem spet postajal nervozen. Poklical sem zavarovalnico in jih povprašal, kako je z zadevo. Prijazno so se odzvali in domenili smo se, da bo avto okrog 15h v kampu. Čez pol ure me kliče tip z rent-a-carja, da pride čez 10 minut, ob 13h, češ da so mu z zavarovalnice rekli, da se mi že zelo mudi. Telefončki kot v osnovni šoli. Bomo pa pač avto dobili malo prej (in ga morali vrniti toliko prej – brezplačno ga imam le za 72 ur).

Z Dominiko se sprašujeva, ali bomo dobili Opla ali Golfa, kot je omenila operaterka zavarovalnice. Dobili smo – Seat. Novega Leona z zaslonom na dotik in samodejnim ugašanjem motorja pri semaforju (sistem stop-and-go – kar se je tudi zgodilo mojemu srcu, ko je avto to prvič naredil). Spakirali smo en-dva-tri in se – pomirjeni, da je situacija pod kontrolo – odpeljali proti domu. Skoraj do zadnjega ni bilo jasno, ali nadomestni avto sploh dobimo (rent-a-car so prazni v visoki sezoni), ali bomo morali prijatelje držati za njihovo velikodušno besedo, da nas pridejo “rešit”.

Maja nima dobrih novic (četrtek pred enim tednom)

Upanje, da je v Touranu šel le senzor, je uplahnilo, ko je Maja s servisa razložila, da gre za večjo napako – zamenjat je treba verigo odmične gredi. Popravilo stane 1.600 €, vendar tovarna krije 950 €. Najprej moramo čakati na rezervne dele, potem na prost termin v servisu in po tovarniški specifikaciji še na 12 ur dela. Pred sredo ne bo, pravi Maja. Potrdim ji, naj se s polno paro lotijo popravila, potem pa začneva z Dominiko razmišljat, kako se bomo vrnili domov.

Idej je bilo veliko. Lahko bi podaljšala dopust za dva dni. Lahko bi se domov peljali s sosedi iz kampa, če bi kdo šel in bi imel prosto mesto v avtu. Lahko koga pokličemo, da nas pride iskat. Na koncu pride ideja, da morda lahko zavarovalnica priskrbi rent-a-car. In res – lahko ga koristimo za 72 ur. Odločimo se lahko celo, da ga pustimo v Ljubljani, vendar sem misleč, da bo moj avto do srede že gotov, naročil rent-a-car od ponedeljka do četrtka, oboje primopredaja v Puli. Kasneje se je izkazalo, da bi si pot Ljubljana-Pula-Ljubljana v četrtek prihranil, če bi vedel, da moj avto v sredo še ne bo gotov – a to sem seveda izvedel prepozno.

Vedoč, da so rent-a-car praktično prazni, sem bil vesel, da sem zavarovalnici naročil že 4 dni pred odhodom, da mi organizirajo nadomestno vozilo. A me niso poklicali z novicami. Zato sem jih v petek poklical jaz. Tokrat druga operaterka kot dan poprej mi je na prijazen način povedala, da naj ne kličem več, da “se ureja”. V soboto me niso poklicali. Bil sem že malo na trnih, saj sem moral tudi sporočiti prijateljici, ki se je ponudila, da nas pride iskat, ali bo njena pomoč potrebna, ali ne. Zato pokličem spet naslednji dan, v nedeljo, dan pred odhodom. In spet prva operaterka pove, da to pa lahko zdajle takoj organizira. O, tristo kosmatih medvedov, tako pri njih zgleda, da “se ureja”. Čez eno uro me je končno razveselila, ko mi je potrdila, da avto dobim v ponedeljek in da mi ga bodo pripeljali v kamp. Super!

Avtovleka (torek pred enim tednom)

Zjutraj se odpravimo z avtom v mesto po ribe. Ko sem ga vžgal, je bil zvok malo čuden, in tudi moči motor ni imel prave. Po nekaj minutah vožnje se vklopi še lučka za napako na motorju in ustavil sem se na parkirišču, da preverim, za kaj gre. S telefonom povežem diagnostični vmesnik (hvala Kitajcem) in dobim kodo napake: neujemanje signalov dveh senzorjev. Hitro iskanje po internetu pove, da gre lahko za razrahljan kabel senzorja ali pa okvaro verige odmične gredi. Takoj spremenimo načrt in se najprej odpeljemo na VW servis v Puli. Tam imajo polne termine do naslednjega tedna in edino, kar lahko naredijo, je, da pustim avto pri njih, oni pa ga naslednji dan priključijo na tester. Odločim se, da ga pripeljem raje naslednji dan, saj imamo mi še ribe za kupit. A motor je delal z vse manj moči. Enkrat je ugasnil pred krožiščem. Zvok je bil vedno bolj čuden. Opravili smo nakupe in se odpeljali nazaj v kamp. Pred vrati avto ustavim, da gre Dominika odpret vrata, in ko hočem zapeljati noter, motor ugasne. In se ne vžge več. V kamp me je moral poriniti voznik iz avta za mano.

Zložili smo ribe iz avta in se lotili kosila. S problemom se bom ukvarjal kasneje. Naj se v ozadju rešuje kar sam. Na prestrašene poglede Dominike, da kaj da bomo sedaj, sem odgovarjal z nasmehom, češ, se bomo že znašli. Imel sem dovolj časa – ni bil požar, le majhen ogenjček.

Spomnil sem se, da imam možnost izkoristiti VW asistenco, glede na to, da je avto redno servisiran na pooblaščenem servisu. En klic kasneje je že bilo jasno, da dobim brezplačno avtovleko do najbližjega servisa (tega, v katerem smo bili že dopoldne) in da je smiseno zadevo čim prej izpeljati. Naš asistenčni center je predal zadevo hrvaškemu asistenčnemu centru, ti so organizirali avtovleko in čez dobro uro je bil avto na tovornjaku.

Nato se je začelo dolgo čakanje na servisu. Bilo je že izven uradnih ur in pred mano je bila neka švedska družina, ki je ravno tako imela avto pripeljan z avtovleko. Uboga Maja je bila vidno pod stresom, ker je oni Šved pritiskal nanjo, da zahteva nadomestno vozilo, da ga ne zanima, če avtov ni. Servis je namreč vsa svoja nadomestna vozila že oddal in Maja je morala klicati naokrog po rent-a-carih in usklajevati z zavarovalnico nesrečnega Šveda. Ko sem prišel na vrsto jaz, se je kljub utrujenosti profesionalno lotila mojega primera. Razložila mi je, da lahko dobim nadomestno vozilo, vendar v primeru, da se izkaže, da okvara na avtu ni posledica neke tovarniške napake (recimo, da je kabel zgrizla žival), moram sicer brezplačni nadomestni avto plačat sam. Zato sem se odločil, da ga ne bom vzel, in sem se v kamp vrnil s taksijem. Nemarno dragih 25 € mi žal ne bo vrnila ne VW asistenca, ne zavarovalnica.

Ljudje niso pripravljeni

Eden zadnjih projektov, ki se mi valja po glavi, je kulinarično raziskovanje žuželk. Pri taki zadevi je treba sprejeti več sprememb v načinu razmišljanja; recimo:

  • žuželke so lahko okusne namesto baaah.
  • “O, glej posladek,” namesto: “Uuu, kakšna debela ličinka!”
  • “Janez, ti si noro kul,” namesto: “Janez, ti si nor.”

Dokler sem počasi razlagal svoje ideje posameznemu znancu in prijatelju, je še šlo. Ko pa sem naročil nekaj živih čričkov po pošti v službo (ker je pač dostava dopoldanska), se je zalomilo. Kolega v pisarni je na srečo vajen moje nore kulskosti in ga je vse skupaj zelo zabavalo, ampak ko te pride dvajseti sodelavec vprašat, ali imam res žive čričke v pisarni in ali jih lahko vidi in ali jih bom res pojedel in a zajebavaš!? in zakaj?, postane naporno.

Žrtve niso le žuželke

Dokler je šala na moj račun, še gre, žal mi je pa za sodelavko, ki jo je moja iskrenost malo preveč pretresla:

“To je mučenje živali – pošiljanje živih žuželk po pošti!”

“Mogoče.”

“Zakaj pa jih rabiš?”

“To je živa hrana – za domače kuščarje in táko.”

“A pa morajo biti žive? To je grozno!”

“Bejž, bejž, saj v naravi so žuželke tudi žive požrte.”

“A pa imaš kakšno domačo žival?”

“Ne.”

“Ja, za koga je pa to potem?”

(tiho) “…. Zame?”

“A zajebavaš!?”

(tiho) “Ne?”

Po njenem razočaranju nad svetom, ki kam, da gre, medtem ko je vihrala iz pisarne, sumim, da najin živjo! nikoli več ne bo isti.

Muy bien

Ne grem iz Benetk!

Kak mesec nazaj se je v službi začelo govoriti, da bi bilo dobro, da bi se kot programer, ki se spozna na vozne rede (električne energije), pridružil tržniku na službeni poti v Madrid, da se malce izobraziva o voznih redih v Španiji. Določili so datum in poiskali možne lete. Upiral sem se letu iz Benetk, ker se prav nič nisem veselil vožnje do letališča in nazaj, a na koncu je bilo itak vseeno, saj je službena pot odpadla. Razen, da ni, ker je manj kot teden pred odhodom spet postala aktualna. Isti datum, isti leti, isto jasno izražena želja, da ne želim leteti iz Benetk.

Nevarna zobna pasta

Letela sva iz Benetk.

Na letališče sva prispela pravočasno in ko stojiva v vrsti za check-in, me kolega pregovori, da vzamem svojo potovalko kar na avion, saj je dovolj majhna. Nekaj v zadnjem delu možganov mi je sicer težilo, da je bolje, da jo oddam v prtljago, a tisti trenutek je bilo res videti najbolj smotrno vse skupaj vzeti s sabo kot ročno prtljago. Odpraviva se skozi varnostni pregled, kjer mi sicer prijazna policistka takoj pokaže, kdo je šef, in mi ukaže, da si snamem pas. Potem pa si je podrobno želela ogledati še mojo ročno prtljago, ker oni policaj za skenerjem ni bil zadovoljen z rentgensko sliko vsebine. Ven sem morar zložiti svojo kozmetiko in po policajkini presoji bi moral zavreči tubo zobne paste, v kateri je bilo za trikrat na ščetko namazat; deodorant v spreju in brivsko milo. Za prvo mi ni bilo žal, za drugo že malo, za tretje sem dal pa odločno preveč denarja, da bi zdaj na četrt porabljeno metal stran! Ko je videla mojo žalost, me je pomirila, da še vedno lahko grem na check-in in oddam boršo v prtljago. Ko sem se čez dvajset minut ponovno vrnil na varnostni pregled, mi je pomenljivo pomežiknila ravno v momentu, ko sem si snel pas.
In še zdaj mi ni jasno, kaj je narobe z nekaj zobne paste, medtem ko je vnetljiva vodica po britju po policajkinem mnenju popolnoma varna.

Taksi

Po pristanku sva na prtljago čakala 40 minut.

Zopet me je kljunilo v zadnjem delu lobanje, ko sem odgovoril z “Ja” človeku, ki je v avli letališča vprašal “Taksi?” Hitro naju je povabil stran od vhoda, po stopnicah gor, čez most (spodaj so taksiji), v dvigalo, na parkirišče in v črn avto brez oznake za taksi. Takoj ko smo se odpeljali, je vklopil klasično glasbo na radiu, in od takrat naprej sem samo čakal, kdaj bo ustavil v kakšnem goščavju in naju razkosal. To se očitno ni zgodilo, nama je pa zaračunal 45 € za dobrih deset minut vožnje. Enotna tarifa za celo mesto; samo da midva nisva vedela, da je najin hotel zraven letališča.

Lutanje

Arena za bikoborbe

Arena za bikoborbe

Popoldne sva porabila za potepanje po Madridu, spoznavanje podzemne, nakup spominkov (Blažu je majica z bikom najljubša majica do nadaljnjega) in hranjenje. Zvečer sem se z užitkom zvalil na kavč v hotelski sobi in si privoščil čajček iz sobne kuhinje.

Madrid je na zahodu

Španija je še v našem časovnem pasu, toda je tako zahodno, da je vse skupaj zamaknjeno za kakšno uro. Tako sva zvečer uživala v uri več svetlobe kot doma, zjutraj pa nisem vedel, ali sem prav vstal za zajtrk ob 7h, saj je bila zunaj trda tema.

Odhitela sva na sestanek, se čudila ogromni stavbi (našo poslovno stavbo bi lahko dali v njihovo preddverje) in – zaključila v dveh urah. Do leta nama je ostalo skoraj 7 ur in spet sva se napotila na potep. Jedla sva tapase na neki tržnici, se usedla na kavo v en poceni lokal, obiskala botanični vrt in videla pederčke v parku. Igrala sva se na enih čudnih otroških igralih, poslušala igranje klavirja na ulici, spet kupovala spominke in – zamudila kombi iz hotela do letališča. Hotel ima namreč v ceni sobe tudi prevoz v obe smeri med letališčem in hotelom. Ni bilo druge, kot da greva spet na podzemno.

Mesojeda lilija v botaničnem vrtu

Mesojeda lilija v botaničnem vrtu

Ljubljana je na … severu?

Priletela sva okrog desetih zvečer in do Ljubljane sta naju čakali še dobri dve uri vožnje. V mrazu slovenske avtoceste sem že pogrešal sončni Madrid.

Premikanje mej udobja

Grem, ali ne?

Športno društvo v službi je organiziralo tridnevno jadranje. Glede na to, da sem ravno prišel z morja, in da sem si naslikal težko pijačevanje na barkah, me niti ni mikalo. A po nekaj dneh je radovednost preveč zrasla, zato sem se spodbudil z “dogodivščine se začnejo onkraj meja udobja” in se prijavil. Pa še Dominika me je močno spodbujala.

Imam GPS in zemljevida ne bom potreboval nikoli več!

To je stavek iz risanke Cars, ki sem ga slišal najmanj 25 krat. Lik, ki ga je izgovoril, se je seveda izgubil. Tudi nam je na poti v Primošten navigacija vztrajno nasprotovala. Nekje sredi lepih slovenskih gričev nas je napotila nekam v desno, pa se nismo pustili; malo pred mejo nas je zopet usmerila desno, pa ji spet nismo klonili. Prigovarjanju, da naj obrnemo, nismo podlegli, in še dobro, saj novih cest v navigaciji še ni bilo. A na koncu nas je le uspešno speljala – zašli smo v napačen zaliv in iskali marino v nekem majhnem kanalu v Primoštenu. Priznam, da sem napačno vnesel cilj.

Na Vis!

Direktor je teral visoko zastavljen cilj, da gremo že prvo popoldne na Vis. Izkušeni mornarji se take poti lotijo vedno dopoldne, nam pa je ostalo manj kot 6 ur svetlobe za pot, ki traja dlje kot 6 ur. Kot zadnji od 4 jadrnic se odpravimo in motoriramo preko morja. Vreme je bilo lepo in pijača je počasi tekla, tako da pot ni trajala predolgo. Vmes je kolegica uspela prepričati skipperja, da ustavi jadrnico za nekaj minut kopanja. Lump jadrnice ni čisto ustavil, tako da smo se dobro naplavali, da smo jo spet ujeli.

Kolegica mi je podarila kapitanovo kapico (za kuharja)

Kolegica mi je podarila kapitanovo kapico (za kuharja)

V Komižo smo pripluli v trdi temi. Jaz, ki sem bil ladijski kuhar, sem pravočasno začel pripravljati večerjo, tako da smo ob pristanku lahko takoj jedli. Pečenega lososa na maslu in kuhan brokoli so vsi pohvalili, meni pa ni šlo, ker se mi je želodec malo zategnil zaradi kuhanja v zibajočem podpalubju. Tako se tudi večernemu pitju nisem pridružil in sem šel prvi spat.

Hvar

Lososa sem pojedel za zajtrk in res je bil dober. S kolegom sva šla na kavico v lokalni kafič, pridružil se nama je še skipper, in bili smo klasični novodobni turisti: vsi trije smo buljili v svoje telefone, ker smo s kavico dobili tudi wi-fi.

Pečenje rib na žaru na jadrnici

Pečenje rib na žaru na jadrnici

Počasi smo se spet z motorjem odpravili proti Hvaru. Vmes smo se kopali v lepem zalivu, spekli ribe na žaru v drugem zalivu in se kopali v lokalni špilji. Potovanje je bilo tokrat še lepše, saj smo bili že vsi bolj sproščeni, ni se nam mudilo in sonce je prijetno grelo. Občudovali smo zalivčke Peklenskih otokov in kasneje tudi še vedno živahno pristanišče Hvar. Umirjenost se je nadaljevala v večer, ko nas je skoraj vseh 22 skoraj zaspalo na mehkih kavčih lokala Carpe Diem.

Živahen Hvar

Živahen Hvar

Maslenica

Tretji dan smo se relativno pozno odpravili kopat na Peklenske otoke. Bil je dan za chilling in za to smo ga tudi izkoristili. Pozno popoldne smo šli na daljšo pot proti marini Maslenica in tokrat smo tudi prvič jadrali. Občutek je dosti lepši, ko ne ropota ladijski motor, in to so pokazali tudi delfini – en nam je prečkal pot nekaj metrov pred premcem!

Umirjenost se je nadaljevala: skipper je zenovsko vozil metulja (eno jadro na eno stran, drugo na drugo stran), štirje člani posadke so pospali na krovu, jaz pa sem meditativno zrl v sončev odsev na vodi. Proti večeru se je vreme že začelo slabšati, v marino pa smo spet pripluli v temi.

Lepa ladja v lepi marini

Lepa ladja v lepi marini

Večer je bil krasen: bili smo v eni najlepših marin na Jadranu, videl sem svetel in dolg zvezdni utrinek, jedel vrhunsko spečeno meso in užival v prijetnem druženju kakih 20 ljudi na eni jadrnici. Še direktor je bil čisto drug – umirjenost potovanja mu je prišla do živega.

Dolga pot domov

V nedeljo je bil čas za vrnitev domov. Vreme je bilo čisto drugačno, jačal je jugo. To smo izkoristili za konkretno jadranje in skipper nam je naredil malo teatra (močno nagnjena jadrnica). Zelo sem užival in pogled na razburkano morje me je privlačil. Na koncu smo celo sami lahko prijeli za krmilo in po četrt ure sem kar dobro dobil občutek za barko.

Do 8 vozlov smo vozili

Do 8 vozlov smo vozili

Ko smo pospravili barko, se nas je zadnjih 8 odločilo še za kosilo v Primoštenu. Vsi smo bili videti utrujeni, a zadovoljni z dogodivščino. Šest ur vožnje proti domu pa je bil zame kar podvig. Vozil sem po neznani cesti, v temi in dežju, ne ravno spočit. A tudi to je minilo in teden kasneje mi ni bilo več jasno, zakaj sem bil zaradi tega izleta tako nemiren.