Veriga
Ostane le kolo (petek)
Kapljice iz megle tega, kot se zjutraj kaže, jesenskega in ne avgustovskega petka me nežno zbadajo v obraz. A kljub temu zelo uživam v vožnji s kolesom na poti v službo. Kolo mi je tako domače, počutim se, kot da je te pol ure samo moje, samo zame. Z glasbo v slušalkah se izgubim v mislih prejšnjega dne in se zahvalim svojim refleksom, zaradi katerih sem povsem profesionalno zavrl pred kolesarko, ki mi je izsilila prednost, – kolesa mi niso zdrsnila, nisem zletel čez balanco, zadnje kolo se je od tal dvignilo le za 10 cm. V službo pridem povsem moker od kolesarjenja in sopare v zraku. Hvaležen, da so nam uredili tuš v novih pisarnah, sem v 10 minutah sveže oprhan že na delovnem mestu.
Ljubljana – Pula – Ljubljana (četrtek)
Zajtrkujem posebno močan zajtrk: štiri jajca z obilico ocvirkov. Časa za opoldansko malico namreč najbrž ne bom imel. V avto naložim boršo z najnujnejšo opremo za prespat in se odpeljem v službo. Ob 11h grem namesto na malico – v Pulo. Pot je kar prijetna, uživam v glasbi s telefona, ki ga avto predvaja prek brezžične povezave – nobel! Potniki v nasprotni smeri imajo več smole zaradi zastoja pri Kopru. Tudi mi čakamo kakih 15 minut, ker je tovornjak zdrsnil prek treh voznih pasov. Malo pred mejo pa dobim klic od Maje, češ da novice niso dobre in da svojega avta danes še ne bom mogel prevzeti. Oblije me vročina, a se sčasoma pomiri, ko se zavestno prepustim toku, vedoč, da bom že kako uspel splavati mimo čeri. K umirjanju pripomore tudi dolgočasni Istrski Y, ki me skoraj uspava.
Malo pred 14h prispem na servis v Puli. Maja kar skrije glavo med rameni, ko me zagleda, meni pa od pričakovanja slabih novic gorijo lica in zastaja glas v grlu. Razloži mi, da so avto sicer že popravili, a da je testna vožnja pokazala, da ni vse v redu. Sumijo, da niso pravilno nastavili faze odmične in pogonske gredi, ko so zamenjali verigo. Menda je bila moja okvarjena veriga že na oko videti konkretno raztegnjena. Majo prosim za novo nadomestno vozilo, saj moram tega vrniti do 14h, a jih ni imela. Malo je povprašala po rent-a-carjih, a je bilo zame vse predrago. Na koncu jo prosim, da sporoči na moj rent-a-car, da bi rad vozilo vrnil v kampu in ne na servisu, kot je bilo dogovorjeno sprva. Tako sem rešil svoj prvi problem, kako priti od servisa do počitniške prikolice z najmanj stroški.
V kampu najprej izpraznim svojo kramo iz avta, nato pa se sesedem na stol. Tu bi lahko prespal, saj sem imel vse potrebno v borši, ampak v ozadju mi ni dala miru misel, da morda le kako pridem do novega nadomestnega vozila prek kakšne zavarovalniške finte. Maja je tudi ocenila, da pred soboto moj avto ne bo gotov, morda celo do naslednjega tedna ne. Vsega bledega in žejnega me je k sebi spravila soseda v kampu, ki me je povabila na kosilo. Dala je idejo, da se lahko v Ljubljano vrnem z vlakom. Pred odhodom sem imel ravno dovolj časa za nekaj plavanja v morju, tuširanje in hitro brezkofeinsko kavico na terasi bifeja. V prikolici sem pustil vso prtljago in se le s torbico za denarnico in plastenko vode hvaležno pustil sosedu peljati na postajo.
Povratna cena vozovnice je 30 €, komaj 6 € več kot noč v kampu. To in dejstvo, da bom lahko doma pri Blažu in Dominiki na njen rojstni dan, je brez razmišljanja pomenilo nakup vozovnice. Vsedel sem se na vlak – nek dizel z dvema vagonoma -, opazoval poletno nevihto zunaj in se spraševal, s kakšno izgubo delajo Slovenske železnice. Na celem vlaku nas je bil dober ducat, vključno s kondukterjem, dizel pa ropotal že pol ure preden smo sploh odpeljali s perona. V tem času je gotovo pokuril vsaj polovico denarja od vozovnic. Potem pa je treba plačati še gorivo za pot, vzdrževanje vlaka, vzdrževanje proge, zaposlene na vlaku in postajah, …
Potovanje z vlakom je prijetno, a tudi dolgočasno. Opazoval sem naravo ob progi, lepe hiše in morje v daljavi. Nekaj časa sem bral na telefonu (in se jezil, da nisem spakiral nobenega New Scientista v boršo – pa že tako zaostajam 1 leto s prebiranjem te revije), opazoval našo lokacijo na Google Maps in poslušal glasbo. Sedeži niso bili udobni in dizel je bil glasen. Zato sem se prav razveselil električnega vlaka, na katerega smo prestopili v Kozini. Bil je tih in vozil je bolj elegantno. Kupe sem imel ves zase, tako da sem lahko celo malo zadremal.
Pot je trajala od 18h do 23:10. Z vlaka sem se napotil na avtobusno postajo, kjer se je izkazalo, da bom čakal kake pol ure na pravi avtobus. Tu sem naredil ključno napako tega večera, saj se nisem odločil za taxi (čeprav je bilo veliko priložnosti), ker se mi je zdelo, da zmorem sam in da bom v vsej tej zgodbi vsaj malo oklestil stroške (traparija, zaradi katere se najbolj jezim nase).
Avtobus le pride, vsedem se in se prepustim čakanju zadnjih 15 minut do doma. Toda dve postaji preden bi šel dol, avtobus zavije na obvoznico in odpelje daleč naokoli proti Črnučam. Tedaj me doleti spoznanje, kaj je pomenilo obvestilo na tabli s prihodi avtobusov, češ da ima moja proga spremenjeno traso zaradi zaprtega savskega mosta. Ponovno se prepustim toku in sprejmem dejstvo, da bom na ta prijeten večer še pač malo pešačil.
Ko stopim z avtobusa, na Google Maps preverim, kako daleč imam do doma. Prek dva kilometra in več kot pol ure pešačenja!? To pa že ne, si mislim, in se poženem v hojo. Ura je polnoč, nikjer človeka in pločnik je le mestoma osvetljen. Prestopam množico polžev, ki se slinijo po tleh, po ritnicah pa me udarja torbica s šopom gotovine, ki sem jo imel s sabo za plačilo servisa. Pridem do mostu, ki je zaradi obnavljalnih del prehoden le pešcem. Luči je malo, spodaj temna voda, uličica med gradbenimi ograjami je ozka. Iz takih situacij se delajo zgodbe za filme. Z umori. V noči se sliši samo odmev mojih čevljev in globokega dihanja. A ko pridem čez most, v daljavi zaslišim znan glas: “… in danes je moj najlepši otrok …” Pevec skupine Siddharte! Morilci in razbojniki že ne poslušajo take dobre glasbe, se razveselim, in kar po sredi ceste jo z malce manj strahu uberem naprej.
Malo pred domom pogledam na uro. Hodil sem 15 minut. Ha, Google Maps, slabo si tole izračunal!
Čez dvajset minut trdno spim.
Stop-and-go (ponedeljek)
Bil je dan našega odhoda in ker me še vedno niso klicali z agencije, kdaj mi pripeljejo avto, sem spet postajal nervozen. Poklical sem zavarovalnico in jih povprašal, kako je z zadevo. Prijazno so se odzvali in domenili smo se, da bo avto okrog 15h v kampu. Čez pol ure me kliče tip z rent-a-carja, da pride čez 10 minut, ob 13h, češ da so mu z zavarovalnice rekli, da se mi že zelo mudi. Telefončki kot v osnovni šoli. Bomo pa pač avto dobili malo prej (in ga morali vrniti toliko prej – brezplačno ga imam le za 72 ur).
Z Dominiko se sprašujeva, ali bomo dobili Opla ali Golfa, kot je omenila operaterka zavarovalnice. Dobili smo – Seat. Novega Leona z zaslonom na dotik in samodejnim ugašanjem motorja pri semaforju (sistem stop-and-go – kar se je tudi zgodilo mojemu srcu, ko je avto to prvič naredil). Spakirali smo en-dva-tri in se – pomirjeni, da je situacija pod kontrolo – odpeljali proti domu. Skoraj do zadnjega ni bilo jasno, ali nadomestni avto sploh dobimo (rent-a-car so prazni v visoki sezoni), ali bomo morali prijatelje držati za njihovo velikodušno besedo, da nas pridejo “rešit”.
Maja nima dobrih novic (četrtek pred enim tednom)
Upanje, da je v Touranu šel le senzor, je uplahnilo, ko je Maja s servisa razložila, da gre za večjo napako – zamenjat je treba verigo odmične gredi. Popravilo stane 1.600 €, vendar tovarna krije 950 €. Najprej moramo čakati na rezervne dele, potem na prost termin v servisu in po tovarniški specifikaciji še na 12 ur dela. Pred sredo ne bo, pravi Maja. Potrdim ji, naj se s polno paro lotijo popravila, potem pa začneva z Dominiko razmišljat, kako se bomo vrnili domov.
Idej je bilo veliko. Lahko bi podaljšala dopust za dva dni. Lahko bi se domov peljali s sosedi iz kampa, če bi kdo šel in bi imel prosto mesto v avtu. Lahko koga pokličemo, da nas pride iskat. Na koncu pride ideja, da morda lahko zavarovalnica priskrbi rent-a-car. In res – lahko ga koristimo za 72 ur. Odločimo se lahko celo, da ga pustimo v Ljubljani, vendar sem misleč, da bo moj avto do srede že gotov, naročil rent-a-car od ponedeljka do četrtka, oboje primopredaja v Puli. Kasneje se je izkazalo, da bi si pot Ljubljana-Pula-Ljubljana v četrtek prihranil, če bi vedel, da moj avto v sredo še ne bo gotov – a to sem seveda izvedel prepozno.
Vedoč, da so rent-a-car praktično prazni, sem bil vesel, da sem zavarovalnici naročil že 4 dni pred odhodom, da mi organizirajo nadomestno vozilo. A me niso poklicali z novicami. Zato sem jih v petek poklical jaz. Tokrat druga operaterka kot dan poprej mi je na prijazen način povedala, da naj ne kličem več, da “se ureja”. V soboto me niso poklicali. Bil sem že malo na trnih, saj sem moral tudi sporočiti prijateljici, ki se je ponudila, da nas pride iskat, ali bo njena pomoč potrebna, ali ne. Zato pokličem spet naslednji dan, v nedeljo, dan pred odhodom. In spet prva operaterka pove, da to pa lahko zdajle takoj organizira. O, tristo kosmatih medvedov, tako pri njih zgleda, da “se ureja”. Čez eno uro me je končno razveselila, ko mi je potrdila, da avto dobim v ponedeljek in da mi ga bodo pripeljali v kamp. Super!
Avtovleka (torek pred enim tednom)
Zjutraj se odpravimo z avtom v mesto po ribe. Ko sem ga vžgal, je bil zvok malo čuden, in tudi moči motor ni imel prave. Po nekaj minutah vožnje se vklopi še lučka za napako na motorju in ustavil sem se na parkirišču, da preverim, za kaj gre. S telefonom povežem diagnostični vmesnik (hvala Kitajcem) in dobim kodo napake: neujemanje signalov dveh senzorjev. Hitro iskanje po internetu pove, da gre lahko za razrahljan kabel senzorja ali pa okvaro verige odmične gredi. Takoj spremenimo načrt in se najprej odpeljemo na VW servis v Puli. Tam imajo polne termine do naslednjega tedna in edino, kar lahko naredijo, je, da pustim avto pri njih, oni pa ga naslednji dan priključijo na tester. Odločim se, da ga pripeljem raje naslednji dan, saj imamo mi še ribe za kupit. A motor je delal z vse manj moči. Enkrat je ugasnil pred krožiščem. Zvok je bil vedno bolj čuden. Opravili smo nakupe in se odpeljali nazaj v kamp. Pred vrati avto ustavim, da gre Dominika odpret vrata, in ko hočem zapeljati noter, motor ugasne. In se ne vžge več. V kamp me je moral poriniti voznik iz avta za mano.
Zložili smo ribe iz avta in se lotili kosila. S problemom se bom ukvarjal kasneje. Naj se v ozadju rešuje kar sam. Na prestrašene poglede Dominike, da kaj da bomo sedaj, sem odgovarjal z nasmehom, češ, se bomo že znašli. Imel sem dovolj časa – ni bil požar, le majhen ogenjček.
Spomnil sem se, da imam možnost izkoristiti VW asistenco, glede na to, da je avto redno servisiran na pooblaščenem servisu. En klic kasneje je že bilo jasno, da dobim brezplačno avtovleko do najbližjega servisa (tega, v katerem smo bili že dopoldne) in da je smiseno zadevo čim prej izpeljati. Naš asistenčni center je predal zadevo hrvaškemu asistenčnemu centru, ti so organizirali avtovleko in čez dobro uro je bil avto na tovornjaku.
Nato se je začelo dolgo čakanje na servisu. Bilo je že izven uradnih ur in pred mano je bila neka švedska družina, ki je ravno tako imela avto pripeljan z avtovleko. Uboga Maja je bila vidno pod stresom, ker je oni Šved pritiskal nanjo, da zahteva nadomestno vozilo, da ga ne zanima, če avtov ni. Servis je namreč vsa svoja nadomestna vozila že oddal in Maja je morala klicati naokrog po rent-a-carih in usklajevati z zavarovalnico nesrečnega Šveda. Ko sem prišel na vrsto jaz, se je kljub utrujenosti profesionalno lotila mojega primera. Razložila mi je, da lahko dobim nadomestno vozilo, vendar v primeru, da se izkaže, da okvara na avtu ni posledica neke tovarniške napake (recimo, da je kabel zgrizla žival), moram sicer brezplačni nadomestni avto plačat sam. Zato sem se odločil, da ga ne bom vzel, in sem se v kamp vrnil s taksijem. Nemarno dragih 25 € mi žal ne bo vrnila ne VW asistenca, ne zavarovalnica.