Dominika & Janez

Premikanje mej udobja

By Janez on September 29th, 2013

Grem, ali ne?

Športno društvo v službi je organiziralo tridnevno jadranje. Glede na to, da sem ravno prišel z morja, in da sem si naslikal težko pijačevanje na barkah, me niti ni mikalo. A po nekaj dneh je radovednost preveč zrasla, zato sem se spodbudil z “dogodivščine se začnejo onkraj meja udobja” in se prijavil. Pa še Dominika me je močno spodbujala.

Imam GPS in zemljevida ne bom potreboval nikoli več!

To je stavek iz risanke Cars, ki sem ga slišal najmanj 25 krat. Lik, ki ga je izgovoril, se je seveda izgubil. Tudi nam je na poti v Primošten navigacija vztrajno nasprotovala. Nekje sredi lepih slovenskih gričev nas je napotila nekam v desno, pa se nismo pustili; malo pred mejo nas je zopet usmerila desno, pa ji spet nismo klonili. Prigovarjanju, da naj obrnemo, nismo podlegli, in še dobro, saj novih cest v navigaciji še ni bilo. A na koncu nas je le uspešno speljala – zašli smo v napačen zaliv in iskali marino v nekem majhnem kanalu v Primoštenu. Priznam, da sem napačno vnesel cilj.

Na Vis!

Direktor je teral visoko zastavljen cilj, da gremo že prvo popoldne na Vis. Izkušeni mornarji se take poti lotijo vedno dopoldne, nam pa je ostalo manj kot 6 ur svetlobe za pot, ki traja dlje kot 6 ur. Kot zadnji od 4 jadrnic se odpravimo in motoriramo preko morja. Vreme je bilo lepo in pijača je počasi tekla, tako da pot ni trajala predolgo. Vmes je kolegica uspela prepričati skipperja, da ustavi jadrnico za nekaj minut kopanja. Lump jadrnice ni čisto ustavil, tako da smo se dobro naplavali, da smo jo spet ujeli.

V Komižo smo pripluli v trdi temi. Jaz, ki sem bil ladijski kuhar, sem pravočasno začel pripravljati večerjo, tako da smo ob pristanku lahko takoj jedli. Pečenega lososa na maslu in kuhan brokoli so vsi pohvalili, meni pa ni šlo, ker se mi je želodec malo zategnil zaradi kuhanja v zibajočem podpalubju. Tako se tudi večernemu pitju nisem pridružil in sem šel prvi spat.

Hvar

Lososa sem pojedel za zajtrk in res je bil dober. S kolegom sva šla na kavico v lokalni kafič, pridružil se nama je še skipper, in bili smo klasični novodobni turisti: vsi trije smo buljili v svoje telefone, ker smo s kavico dobili tudi wi-fi.

Počasi smo se spet z motorjem odpravili proti Hvaru. Vmes smo se kopali v lepem zalivu, spekli ribe na žaru v drugem zalivu in se kopali v lokalni špilji. Potovanje je bilo tokrat še lepše, saj smo bili že vsi bolj sproščeni, ni se nam mudilo in sonce je prijetno grelo. Občudovali smo zalivčke Peklenskih otokov in kasneje tudi še vedno živahno pristanišče Hvar. Umirjenost se je nadaljevala v večer, ko nas je skoraj vseh 22 skoraj zaspalo na mehkih kavčih lokala Carpe Diem.

Maslenica

Tretji dan smo se relativno pozno odpravili kopat na Peklenske otoke. Bil je dan za chilling in za to smo ga tudi izkoristili. Pozno popoldne smo šli na daljšo pot proti marini Maslenica in tokrat smo tudi prvič jadrali. Občutek je dosti lepši, ko ne ropota ladijski motor, in to so pokazali tudi delfini – en nam je prečkal pot nekaj metrov pred premcem!

Umirjenost se je nadaljevala: skipper je zenovsko vozil metulja (eno jadro na eno stran, drugo na drugo stran), štirje člani posadke so pospali na krovu, jaz pa sem meditativno zrl v sončev odsev na vodi. Proti večeru se je vreme že začelo slabšati, v marino pa smo spet pripluli v temi.

Večer je bil krasen: bili smo v eni najlepših marin na Jadranu, videl sem svetel in dolg zvezdni utrinek, jedel vrhunsko spečeno meso in užival v prijetnem druženju kakih 20 ljudi na eni jadrnici. Še direktor je bil čisto drug – umirjenost potovanja mu je prišla do živega.

Dolga pot domov

V nedeljo je bil čas za vrnitev domov. Vreme je bilo čisto drugačno, jačal je jugo. To smo izkoristili za konkretno jadranje in skipper nam je naredil malo teatra (močno nagnjena jadrnica). Zelo sem užival in pogled na razburkano morje me je privlačil. Na koncu smo celo sami lahko prijeli za krmilo in po četrt ure sem kar dobro dobil občutek za barko.

Ko smo pospravili barko, se nas je zadnjih 8 odločilo še za kosilo v Primoštenu. Vsi smo bili videti utrujeni, a zadovoljni z dogodivščino. Šest ur vožnje proti domu pa je bil zame kar podvig. Vozil sem po neznani cesti, v temi in dežju, ne ravno spočit. A tudi to je minilo in teden kasneje mi ni bilo več jasno, zakaj sem bil zaradi tega izleta tako nemiren.