Veriga: epilog
Vstanem dve minuti pred budilko, se stuširam, oblečem, pograbim torbo, ki sem si jo pripravil prejšnji dan, se poslovim od Dominike in dvajset čez pet oddidem na avtobusno postajo. Sonce še ni vzšlo in v kratki majici in kratkih hlačah mi je malce hladno. S slamnatim klobukom dokončno zaokrožim svojo podobo človeka, ki nekako ne paše na tisti avtobus – s ponedeljkovimi potniki, ki so na poti v službo. Tako zgodaj že dolgo nisem hodil naokoli in z zanimanjem opazujem okolico – iščem prizore, ki se jih vidi samo ob zori. A jih ne najdem – morda jih res ni, morda pa sem preveč nervozen, da bi jih lahko uzrl.
Pred železniško postajo me ustavi klošar in me prosi za cigareto. Odvrnem mu, da je nimam. Potem, nekam omotično, prosi za kovanec. Pogledam v denarnico in tam so sami kovanci po 2 €. Dam mu enega in tako je vesel, da mi s škrbastim nasmehom seže v roko. Ima temno in debelo dlan ter močan stisk. Potem pa se spet zresni in pove, da zares potrebuje cigareto. Ko mu povem, da ne kadim, si zaželiva srečo in se odpraviva vsak na svojo stran.
Kupim si kavo v lončku pri prodajalcu, ki kavo pripravlja kar na predelanem triciklu. Ura še ni šest, on pa je ves čil in dobre volje. Tudi on ima klobuček in nekakšno uniformo. Oddidem s prijetnim občutkom, da sem mu bil zaradi svojega klobuka všeč.
Naslednjih pet ur se vozim z vlakom. Dobri dve uri klepetam s starejšo Štajerko. V Koper je šla na pogreb. Izvem veliko o njenih otrocih in vnukih. V Kozini prestopim na dizelco in pot po Istri ni bila razen pogleda na megleno dolino posebej zanimiva. Pojedel sem prvo mehko kuhano jajce, ki sem jih imel s seboj, in se zadovoljno naslanjal v blazino, ki sem jo spakiral v torbo. Četrtkova pot z vlakom me je naučila, da so klopi na vlakih malce neergonomske.
Čez vikend sem slabo spal. V soboto me je klicala Maja, da je avto gotov, kar mi je sicer prineslo precejšnje olajšanje. Toda možgani so mi ves čas premlevali, kdaj moram na pot, kateri vlak je pravi, in kako bom prišel s postaje do servisa. Zato sem na vlaku občasno malo zaprl oči in kar sede dremal. Sicer pa je čas kar hitro mineval ob branju revije, tako da sem bil kar presenečen, ko sem 100 m pred ciljem na Google Maps ugotovil, da se je pot končala.
S postaje sem se z utrujenim a odločnim korakom odpravil proti servisu. Doma sem si pogledal, približno kje bom hodil, tako da z iskanjem poti nisem imel težave. Obhodil sem veliko pokopališče, se čudil gostemu gozdu sredi Pule in v dvajestih minutah sem bil na cilju. Skok čez ograjo mi je prihranil kakih pet minut hoje naokoli.
Pri Maji sem bil takoj na vrsti in vročina poti in skrbi se je počasi pomirjala. Izgovoril sem si popust, ji podaril sladkarije v zahvalo za korekten odnos, in kmalu sedel v svojem avtu. Občutki so bili mešani: olajšanje in domačnost, a hkrati se mi je zdelo, da je bil tisti Seat iz rent-a-car bolj uglajen (kljub dizlu). Pa še noga se je morala spet navaditi na sklopko, ki je v Touranu precej bolj trda kot v Leonu. Prvih nekaj križišč sem tako vozil kot po jajcih.
Popoldne sem porabil za obisk trgovine, kopanje in kosilo, za katero sem prosil sosedo v kampu. Pot domov je bila brez posebnosti in relativno malo prometna. Doma sem bil ob pravem času, da sem Blaža dal tuširat.
Čeprav je tisto noč treskalo, sem spal bolje kot ves teden prej. V torek sem bil končno naspan.
Odmev
“Kaj naj rečem – sranje,” je bil komentar nekoga v kampu. Odvrnil sem, da jaz lahko rečem kaj drugega. “Izušnja, doživetje vlaka, in demonstracija stresa, ki ga sicer v življenju nimam. Rutina in mirni vsakdan v taki situaciji spet pridobijo svojo veljavo.” Sprejemam in spreminjam. Sprejemam, da se je sranje zgodilo, a ga spremnijam v doživetje.
Toda če spomin na stres in skrbi hitro zamira, me bo želja po novem avtu držala še nekaj časa. Motor Tourana se mi kar naenkrat zdi glasen ter neuglajen in oglasi avtomobilov z avtomatskim menjalnikom, sončno streho ter Bluetooth inštalacijo so silno mamljivi.