Blog, ki ga nihče ne bere: zdaj v tisku!
Na zadnjem treningu me je trener prosil, da napišem kratek sestavek za zbornik plavalne šole.
Do doma sem imel že cel kup idej, tako da mi ni preostalo drugega :-), kot da napišem dva prispevka:
Plavanje mi pomeni svojevrstno meditacijo. Vse misli dnevnih dogodkov in skrbi se umaknejo koncentriranemu razmišljanju o plavanju. Je pot komolca prava? Je roka stegnjena? Dva, tri, izdih, vdih! Ne pozabi na brcanje. Peta dolžina – še tri.
Čeprav so uči uprte v dolgočasne ploščice na dnu bazena, v resnici strmijo v prazno, saj je vsa moja pozornost posvečena telesu od konic prstov do stopal. Čutiti moram, kje so roke, kje so noge, kako leži telo in kako se gibam skozi vodo. Kot bi se misli iz glave razlile po vsem telesu. Ja, plavanje je zame meditacija.
V šolo plavanja sem prišel iskat sprostitev za hrbtenico, ki je vedno bolj trpela zaradi vsakodnevnega sedenja v službi. Učinek je bil tako hiter in blagodejen, da sem postal \”zasvojen\”. Hotel sem še!
In sem dobil: trenerja Andreja, ki s svojo vztrajnostjo odpravlja napake in nam nabira kondicijo. Trenerja Francija, ki s filigransko natančnostjo popravlja najmanjše detajle plavalnih tehnik. Dobil sem novo znanje, novo sprostitev, nove prijatelje in nenazadnje sladko zadoščenje, ko z otročjo lahkotnostjo preplavam tistih 50 metrov kravla, ki so mi še pred letom dni predstavljali borbo z vodo in hlastanje za zrakom.
Hočem še!
In še samohvala: sem eden redkih blogerjev (fuj, grda beseda), ki so objavljeni v tisku. 🙂