Muy bien
Ne grem iz Benetk!
Kak mesec nazaj se je v službi začelo govoriti, da bi bilo dobro, da bi se kot programer, ki se spozna na vozne rede (električne energije), pridružil tržniku na službeni poti v Madrid, da se malce izobraziva o voznih redih v Španiji. Določili so datum in poiskali možne lete. Upiral sem se letu iz Benetk, ker se prav nič nisem veselil vožnje do letališča in nazaj, a na koncu je bilo itak vseeno, saj je službena pot odpadla. Razen, da ni, ker je manj kot teden pred odhodom spet postala aktualna. Isti datum, isti leti, isto jasno izražena želja, da ne želim leteti iz Benetk.
Nevarna zobna pasta
Letela sva iz Benetk.
Na letališče sva prispela pravočasno in ko stojiva v vrsti za check-in, me kolega pregovori, da vzamem svojo potovalko kar na avion, saj je dovolj majhna. Nekaj v zadnjem delu možganov mi je sicer težilo, da je bolje, da jo oddam v prtljago, a tisti trenutek je bilo res videti najbolj smotrno vse skupaj vzeti s sabo kot ročno prtljago. Odpraviva se skozi varnostni pregled, kjer mi sicer prijazna policistka takoj pokaže, kdo je šef, in mi ukaže, da si snamem pas. Potem pa si je podrobno želela ogledati še mojo ročno prtljago, ker oni policaj za skenerjem ni bil zadovoljen z rentgensko sliko vsebine. Ven sem morar zložiti svojo kozmetiko in po policajkini presoji bi moral zavreči tubo zobne paste, v kateri je bilo za trikrat na ščetko namazat; deodorant v spreju in brivsko milo. Za prvo mi ni bilo žal, za drugo že malo, za tretje sem dal pa odločno preveč denarja, da bi zdaj na četrt porabljeno metal stran! Ko je videla mojo žalost, me je pomirila, da še vedno lahko grem na check-in in oddam boršo v prtljago. Ko sem se čez dvajset minut ponovno vrnil na varnostni pregled, mi je pomenljivo pomežiknila ravno v momentu, ko sem si snel pas.
In še zdaj mi ni jasno, kaj je narobe z nekaj zobne paste, medtem ko je vnetljiva vodica po britju po policajkinem mnenju popolnoma varna.
Taksi
Po pristanku sva na prtljago čakala 40 minut.
Zopet me je kljunilo v zadnjem delu lobanje, ko sem odgovoril z “Ja” človeku, ki je v avli letališča vprašal “Taksi?” Hitro naju je povabil stran od vhoda, po stopnicah gor, čez most (spodaj so taksiji), v dvigalo, na parkirišče in v črn avto brez oznake za taksi. Takoj ko smo se odpeljali, je vklopil klasično glasbo na radiu, in od takrat naprej sem samo čakal, kdaj bo ustavil v kakšnem goščavju in naju razkosal. To se očitno ni zgodilo, nama je pa zaračunal 45 € za dobrih deset minut vožnje. Enotna tarifa za celo mesto; samo da midva nisva vedela, da je najin hotel zraven letališča.
Lutanje
Arena za bikoborbe
Popoldne sva porabila za potepanje po Madridu, spoznavanje podzemne, nakup spominkov (Blažu je majica z bikom najljubša majica do nadaljnjega) in hranjenje. Zvečer sem se z užitkom zvalil na kavč v hotelski sobi in si privoščil čajček iz sobne kuhinje.
Madrid je na zahodu
Španija je še v našem časovnem pasu, toda je tako zahodno, da je vse skupaj zamaknjeno za kakšno uro. Tako sva zvečer uživala v uri več svetlobe kot doma, zjutraj pa nisem vedel, ali sem prav vstal za zajtrk ob 7h, saj je bila zunaj trda tema.
Odhitela sva na sestanek, se čudila ogromni stavbi (našo poslovno stavbo bi lahko dali v njihovo preddverje) in – zaključila v dveh urah. Do leta nama je ostalo skoraj 7 ur in spet sva se napotila na potep. Jedla sva tapase na neki tržnici, se usedla na kavo v en poceni lokal, obiskala botanični vrt in videla pederčke v parku. Igrala sva se na enih čudnih otroških igralih, poslušala igranje klavirja na ulici, spet kupovala spominke in – zamudila kombi iz hotela do letališča. Hotel ima namreč v ceni sobe tudi prevoz v obe smeri med letališčem in hotelom. Ni bilo druge, kot da greva spet na podzemno.
Mesojeda lilija v botaničnem vrtu
Ljubljana je na … severu?
Priletela sva okrog desetih zvečer in do Ljubljane sta naju čakali še dobri dve uri vožnje. V mrazu slovenske avtoceste sem že pogrešal sončni Madrid.