V paralelnem hribovju
\”Nizko sem. Kakšno je propadanje?\”
Pogled na variometer pokaže 1,7 m/s. Potegnem komandi za dodatnih pet centimetrov, da upočasnim kupolo in s tem njeno vertikalno hitrost. Številka se izboljša na 1,4, ampak to je še vedno preveč. Letim nekaj deset metrov nad tlemi in če bi imel čas, bi lahko občudoval visoko nepokošeno travo polno regratovih lučk in rumeno belih cvetlic ali pa razgled z višine, ki se razteza daleč naokoli. Tako pa sem le osredotočen na pas gozda dvesto ali tristo metrov pred sabo. Ocenjujem, ali bom prišel preko dreves, ali pa bom izgubil preveč višine. Ves čas opazujem svoj vpadni kot glede na vrhove krošenj: če se kot zmanjša, pomeni da bom toliko težje preletel drevesa.
Kupola je nemirna, znašla se je v manjši turbulenci. \”To je v redu – ravno sem šel preko manjšega kuclja v terenu. Zdaj bi me moralo celo malce ponesti.\” Pa me ni, propadanje se je spet povečalo na 1,7 in vrh dreves se je še malo dvignil proti moji liniji poleta.
Sonce bo zašlo čez četrt ure. Letenje v sončnem zahodu je še bolj osamljeno kot sicer. Šibka svetloba in večerne meglice naredijo naravo kot tečno gostiteljico z utrujenim in mračnim obrazom, ki ti z očmi pobliskava, da je čas, da odideš domov. Povrh vsega ošibljena sončeva toplota povzroči kotaljenje zraka po hribu navzdol – nekaj, česar si letalec ne želi.
Drevje je oddaljeno le še sto metrov. Ocenjujem vpadni kot. \”A bom prišel čez, ali ne? Se naj podam preko, ali naj pristanem?\” Desno spodaj je čistina. Sicer ni ravna, a bolje pristati v hrib, kot v drevje. Misli se mi utrinjajo bolj kot koncepti ne kot besede: \”Kaj bo, če pristanem tu in ne spodaj na uradnem pristanku? V najslabšem primeru bom pešačil dol. V redu – pristanek je opcija. Kako visoko sem nad drevesi? A pridem čez?\”
\”Ja, na tesno bo šlo, ampak lahko preletim ta gozd.\” Z očmi preiskujem preprogo drevesnih krošenj pred sabo. \”Katera točka je pod najbolj ugodnim vpadnim kotom?\” Ne smem izbrati poti, ki gre čez drevesa, kjer so najnižja, ampak moram upoštevati, kako dolga je taka pot. Bolje je izbrati malo višjo krošnjo, če je le-ta precej bolj blizu.
\”Še zadnji moment, ko lahko pristanem. Grem čez ali dol? ČEZ!\”
Oči fiksiram na črto drevesnih krošenj na poti, ki sem jo izbral. Srce mi začne biti še hitreje kot prej, na tilniku čutim, da mi je vroče. Za trenutek se zavem, da sem popolnoma napet od dlani do stopal. Ošvrknem varimoeter in hladno sprejmem odčitek: -1,8 m/s.
\”Prišel bom čez, prišel bom čez. Tesno bo, a prišel bom čez.\” Toda občutek za prostor in smer me je zmeraj bolj opozarjal, da se spuščam prehitro.
\”O, ne! Mogoče bom pa le z nogami oprasnil krošnjo … O, NE! Prenizko sem! Ne bom prišel čez! NE BOM prišel čez! NE BOM PRIŠEL ČEZ!\”
Zopet bolj z utrinki in ne z notranjim monologom preletim razplet dogodkov, ki bodo pred mano.
\”Upočasni kupolo. Pred drevesom močno zavri. Noge iztegni pred sabo. Ciljaj deblo – smreke so mehke – še sreča! Takoj objemi deblo …\”Pristal sem, kar se je dalo lepo. Dovolj sem upočasnil, da nisem pretrdo priletel v smreko par metrov pod vrhom. Kaj se je dogajalo med trenutkom trka in trenutkom, ko sem na pol postrani obvisel osem metrov nad tlemi, trdo se oklepajoč debla, ne vem. Prvo, česar sem se zavedel, je bilo moje hitro dihanje in razbijanje srca. Potem je prišel adrenalin v noge – skoraj boleč prehod šuma po stegnih navzdol.
Po nekaj dolgih trenutkih pa izbruh misli: \”ZAKAJ nisem pristal!? (Najprej se priveži.) Zaletel si se v drevo! (Ko si zavarovan, pokliči pomoč po radiu.) Joj, kako bi zavrtel čas nazaj! (Vrv imaš pod sedežem.) Nočem biti na drevesu! (Popusti malo deblo, da preskusiš, če te drži v krošnjo zapletena kupola.) Pa še kupola je totalno zapletena v tej prekleti smreki! (Dobro je, lahko varno vzameš vrv izpod sedeža – kar s pašnjakom jo zaveži okrog debla.) In zdaj se moram reševat!\”
Brez večjih težav sem res pritrdil vrv, se s pomočjo plezalnega pripomočka – osmice – s celim sedežem obesil nanjo, in se počasi spustil navzdol. Na tleh sem se sesedel s tresočimi nogami in rokami, a brez vsake praske. \”Kakšna sreča! Kakšna sreča!\” mi je odzvanjalo v glavi, ko sem končno poklical pomoč po radiu.
\”Ja, na tesno bo šlo, ampak lahko preletim ta gozd.\” Že naslednji trenutek se je v meni oglasil pragmatik: \”Kako močno si želiš čez to drevje glede na to, da morda ne prideš čez? A ni bolj ziher, da pristaneš?\”
\”Ma, grem dol!\” In že obrnem kupolo v desno ter preiskujem travnik pod sabo: ocenjujem osamljena drevesa, iščem ograje, kole, položen teren. Še zadnji preblisk, da sem pa le morda bil dovolj visoko, da bi prišel čez, a telo je že avtomatično zlezlo iz sedeža in se pripravilo na pristanek.
Tiho preverjanje postopkov v glavi: \”Postavi se iz sedeža, pridrži komande, močno zavri – v hrib boš pristal -, usmeri se prečno na hrib, pot je v redu – ne boš se zaletel v ograjo -, …\”
Pristal sem zelo v redu. Kupola je sicer precej trdo priletela v travo pred mano, a nič hudega. Najprej javim po radiu, da sem pristal, ker sem bil prenizek. Potem odnesem kupolo bližje k cesti, vse skupaj pospravim, se usedem ob rob ceste in na dušek spijem plastenko vode. Pomirjen poslušam čričke, opazujem večerno zarjo, čutim veter na hrbtu in čakam na kolega, da me pobere, kot sem se dogovoril po radiu.
\”Kako bi zdajle klel z vrha onele smreke, če ne bi …\”