Občasni post I

Zadnje par tednov sem pri spremljanju blogov o prehrani tolikokrat zasledil izraz intermittent fasting, da je dozorela odločitev, da poskusim še sam. Najbolj enostavna metoda je eat-stop-eat, po kateri enkrat do dvakrat tedensko ne ješ 24 ur, kadarkoli ti najbolj ustreza. Tako sem po kosilu v torek sklenil, da bo moj naslednji obrok kosilo naslednjega dne.

Dovoljeno je le pitje tekočin (tudi kave in čaja), ampak da ne smem mleka, sem se pa spomnil šele, ko sem ga že vlil v popoldansko kavo. Prvič sem torej tehnično post skrajšal na 22 ur, ampak nič hudega. Brez slabe vesti sem tudi žvečil čigumije.

Vztrajati brez hrane ni bilo težko. So bili trenutki, ko sem dobil zoprn občutek v želodcu (menda ne gre za lakoto – ta naj bi nastopila šele po nekaj dneh) in enkrat sem skoraj odnehal.  Občutka sem se znebil s pitjem vode, prav fino pa je bilo popiti tudi nekaj čaja (da potešim željo po okušanju). Najtežje je bilo pozno popoldne in zvečer, ko sicer običajno večerjam oz. se crkljam s prigrizki. To crkljanje se dobro ujema s teorijo, po kateri naj bi bila samokontrola kot vsaka druga mišica v telesu: če jo uporabljamo, se utrudi. Samokontrolo uporabljamo ves dan ob vseh situacijah, ko se čemu upiramo (čokoladi v službi, psovanju neumnih šoferjev na cesti, jezi nad natakarjem, …). Ni čudno, da je do večera moč samokontrole že zelo oslabljena, in vsaj meni se je zvečer najtežje upreti grizljanju.

Popoldanske drobne vaje (dvig na drogu) sem opravil brez težav, če jih nisem celo bolje kot sicer. Problem pa je bilo spanje. Zaradi veliko popite tekočine sem se za stranišče zbudil precej prej kot sicer in sem potem malce bolj plitvo spal naprej. Kot bi ne bil dovolj utrujen.

Naslednji dan je šlo še lažje, saj tudi sicer zjutraj ne občutim kakšne lakote in zajtrk jem bolj za rezervo. Jutranje tehtanje je po pričakovanju pokazalo manjšo težo, ampak ne hudo – očitno sem ostal dobro hidriran.

S postom sem eksperimentiral že prej, ampak nikoli ni bilo tako enostavno. Za zadnji tak eksperiment se spomnim, da manj kot po 24 urah brez hrane že nisem mogel več zbrano mislit (zato sem post prekinil). Težko je bilo pa tudi zaradi ideje, da naj bi post trajal dlje kot 24 ur, in kar je še slabše, da se postiš, dokler zmoreš. Tokrat je bilo po mojem mnenju lažje zaradi dveh stvari:

  • Že nekaj mesecev ne jem sladkorja in moke (pravzaprav nobenih žitaric).
    Z izogibanjem enostavnih ogljikovih hidratov sem si stabiliziral delovanje inzulina. To pomeni, da nivo občutene energije precej manj niha, in da je občutek lakote bolj mil in nastopi kasneje. Zanimivo, da pica in riž, ki sem ju po dolgem času jedel ravno par dni pred postom, nista imela vpliva na opisane občutke.
  • 24 urni post je dobro definiran in relativno kratek.
    Enodnevni post je daljši od 24 urnega. Pri enodnevnem postu poješ večerjo, ne ješ nič naslednji dan, in spet začneš z zajtrkom. To je 32 ur ali več brez hrane, medtem ko pri 24 urnem postu pravzaprav ješ vsak dan. Poleg tega je za enostaven cilj (“naslednjič jem za kosilo”) potrebno precej manj motivacije kot za težko merljiv cilj (“ne bom jedel, dokler bo šlo”).

Najlepše pri vsem pa je, da je sicer običajno kosilo po 24 urah brez hrane postalo dvakrat bolj slastno.

4 Responses to “Občasni post I”

  1. Ursa says:

    In kakšen imaš občutek oz. kakšno je splošno počutje? Ali se počutiš sedaj bolje kot prej, ali ni kake velike razlike?

    • Janez says:

      Prva polovica posta je malo zoprna, ker se moram “upirat” obrokom. Naslednji dan je pa bolj fino. Ampak neke hude razlike ni – en dober trening v bazenu ali na steni veliko bolj pripomore k dobremu počutju.

  2. Ursa says:

    Aja, ne, sem mislila na celoten način prehranjevanja…. če se počutiš drugače kot 4 mesece nazaj?

Leave a Response to Ursa