Vročina, ki jo je veter ponoči počasi odpihoval, je popustila šele proti jutru – enako kot tiščanje v želodcu od prevelike količine dobre grške hrane. Zaradi vsega tega sem se zbudil malo omotičen, ne da bi vedel, ali gre za slabo spanje ali za čudno grško vino.

Dan sva se namenila preživeti z raziskovanjem ruševin Agia Fotiri. Našla sva jih v desetih minutah hoje in v prav toliko časa tudi izgubila zanimanje zanje. Odločila sva se, da zopet najameva avto in na poti do hotela iskala najboljšo ponudbo pri treh izposojevalcih. Dobila sva Hyundai Getza za 35 € in dober občutek, da sva zbila ceno za 9 €. Z avtom sva se odpravila na ogled dveh od treh \”najlepših\” plaž na otoku: Ahata in Aperi. Plaži sta približno enako lepi kot že opisana Panagia, zanimivo pa je, da se zdi, da je delež lepih ljudi večji kot na plažah Istre. Večji del dneva sva preživela na plaži Aperi v prijetni senci in na zoprnem pesku, z vmesnimi ohladitvami v vodi (tokrat sem rešil odpihnjeno blazino) in branjem knjige.

\”Tele so gotovo umetne. Poglej, kako velike so in nič ne visijo.\” Kradoma sem ocenjeval pristnost golih prsi sosede na plaži in pazil, da ne bi bilo moje opazovanje preveč očitno njenemu tipu, ki je s širokimi pleči dajal vtis, da me hitro lahko nauči nekaj olike.
\”Ampak nikjer nima nobene brazgotine,\” je Dominika ugotavljala, da so morda prsi le prave, ko se je ženska čez nekaj minut preobrnila.
\”Mogoče imaš pa prav. Bom še enkrat pogledal.\” Čisto prav mi je prišlo, da si nisva enotna pri vsej zadevi, in da sem moral še večkrat prečekirati dotično sosedo, ki je bila tudi močno zagorela; kot – no, kot kakšen Grk. Prepričan sem, da je njena odločitev, da bo zgoraj brez, razveselila tudi ostale obiskovalce plaže.

Avto sva parkirala kakih sto metrov višje ob cesti in rahlo me je skrbelo, da ga utegne kdo odrgniti. Ko sva se vrnila, se nama je zdelo, da je ob stari odrgnini, ki jo je pokazal že agent v rent-a-car, res še ena nova. Vso pot domov sva razmišljala, kaj se bo zgodilo, ko vrneva avto. Zavarovanje, ki sva ga sklenila ob najemu, ima namreč 300 € odbitne franšize in v najslabšem primeru bi res morala toliko plačati. Odločila sva se, da avto pustiva pred hotelom in da ga agent pride sam iskat, kar je ena od možnosti, ki jo je ponudil. Računala sva, da bova do takrat, ko bo avto odpeljal, že globoko v drobovju letališča na poti domov.

A misli mi niso dale miru, saj sem začel kalkulirati najslabšo možno varijanto. \”Recimo, da sva res midva odgovorna za odrgnino, torej da še ni od prej. In recimo, da jo tip najde. Potem gre vprašat v hotel, kje sva. Povejo mu, da sva šla na letališče in on je dovolj usekan, da se zapodi za nama. Sabo ima policaja, ki je po možnosti njegov bratranec, in z nekim navideznim policijskim postopkom me potegnejo z letališča in me ne spustijo, dokler ne plačam 300 €. Resda se bom delal neumnega in ugovarjal, da je praska od prej, ampak proti policaju-bratrancu nimam kaj. V najslabšem primeru lahko še zamudim letalo. In plačam 300 €.\”

Ta zgodba je ob živce spravila tudi sicer mirno Dominiko. Oba sva postala tiha, zamišljena in nervozna. Misli so mi vedno bolj brzele in v prsih me je začelo rahlo tiščati. \”Tako; jaz bom živčen, dokler avion ne odleti in leti vsaj pol ure. Nič ne morem narediti, da bi sam sebe prepričal, da bo vse v redu in enostavno bom moral preživeti teh 14 ur v tesnobi. Vem, da bom slabo spal, a tako pač je.\” Vendar ko so me čez nekaj minut živci še bolj pritisnili in me je že začelo siliti na bruhanje, sem se vdal v situacijo. \”Dominika, vrniva avto še danes. Kar bo, pa bo.\” In sva šla.

Vsa nasmejana in srečna (to je bil bojni načrt), da sva preživela čas na lepih karpatoških plažah, sva pripeljala pred agencijo in vrnila ključe. Jaz sem ves čas nekaj blebetal. \”We had a great day at the Aperi beach! We made 45km and I\’ve put some gas into the tank, so I think the level is the same as before…\” Zaželel sem mu celo prijetno praznovanje, ki ga je omenil, ko je avto oddal, in oba sva se kasneje strinjala, da je bilo to že malo preveč.
Dečko nama je dal potrdilo, da sva avto vrnila in celo ponudil prevoz do mesta. \”No, no, thank you. We\’ll just take a walk – it\’s a nice evening.\” In počasi, na videz brezskrbno, sva se odpravila proti mestu.
\”Če zdele ne pridrvi za nama, nama je ratalo,\” povzame Dominika. Dokončno nama je pa odleglo šele po pol ure, ko sva računala, da bi morebitno prasko že moral opaziti, pa kljub temu ni prišel za nama, niti ni poklical po telefonu.
\”Zdaj sem pa spet v redu. Mislim, da sem celo malo lačen.\” Odleglo mi je in veselo sva začela iskati večerjo. Odločila sva se kar za taverno, kjer sva jedla že prvič, vmes pa sva še Dominiki kupila luškane usnjene sandalce, ki jim je Dominika brez problema zbila ceno: \”What\’s the price?\”
\”Fifteen euros.\”
\”Would you give it for twelve?\”
\”OK.\” Pozna se, da je sezona že v izteku. Sploh se ne trudijo več.

Dan, ki se je tako nevarno nagibal k temu, da sijajno pokvari vtis celega dopusta, se je ravno nasprotno končal enkratno.